Boštjan Anžin, dopisnik RTV Slovenije iz Berlina, nas skoraj vsakodnevno seznanja z dogodki v Nemčiji, pa tudi v okoliških državah, vse tja do Skandinavije. Njegove zanimive in razumljive zgodbe razkrivajo dobro poznavanje tamkajšnjega življenja in dogajanja, tako na političnem kot gospodarskem in družabnem področju, veliko pozornosti pa namenja tudi našim rojakom po svetu, kar je eden od razlogov, da ga kot novinarja, moža in očeta predstavimo v slovenci.si.
»Ponudba za dopisniško mesto pravzaprav ni prišla sama od sebe,« pojasnjuje Boštjan. Na razpis za dopisniško mesto v Berlinu se je prvič prijavil pred dobrimi 12 leti, a takrat še ni bil izbran, drugače pa je bilo v drugem poskusu, tako da je v Berlin prišel 1. aprila 2005. »In čeprav se za mesto prijaviš, čakaš na odločitev…, te ta na koncu preseneti, oziroma se šele takrat zaveš, da seliš svoje celotno življenje.«

To seveda ni bila odločitev, ki bi jo sprejel brez žene Janje, pove, in navsezadnje tudi za ostale bližnje ni bila nobeno presenečenje. »Verjetno pa sva o njej res največ premlevala z Janjo, pred selitvijo in tudi kdaj po njej… Tudi zanjo je bil odhod ogromen obrat v življenju. Gašper je bil takrat star leto in pol, zamenjava okolja, jezika zanj ni bila mačji kašelj. Zali, ki je bila rojena v Berlinu, je bilo glede tega lažje.«

Priprave na selitev

»K sreči je bila Slovenija ob mojem odhodu že članica Evropske unije, tako da vsaj prevelikih birokratskih zapletov ni bilo,« pravi sogovornik in dodaja, da sta se z Janjo verjetno prvič zares zavedala, v kaj sta se spustila, v vrsti na berlinskem uradu, kjer sta se morala prijaviti. Tudi stanovanje – sicer prazno – sta »podedovala« od prejšnjega dopisnika. »Začetki verjetno za nobenega dopisnika niso najlažji, dogaja se, da na dan narediš pet in več prispevkov, po možnosti na povsem različne teme. In takrat se včasih vprašaš, 'kaj mi je bilo tega treba?'. Ampak mine. Biti dopisnik je pogosto naporno, na snemanja se vozim včasih tudi po več sto kilometrov v eno smer, ob tem pa moram poskrbeti za vse – od hotela do sogovornikov, novinarskega dela, pošiljanja izdelkov v Ljubljano – za radio in televizijo in vse najrazličnejše oddaje,« opisuje in obenem priznava, da gre hkrati za zanimivo in raznoliko delo, ki te prevzame. »Nekaj dni po mojem prihodu v Berlin je umrl papež Janez Pavel II., Poljska pa je v pristojnosti dopisnika iz Berlina, tako da sem prve dni sedel v praznem stanovanju in delal brez konca,« se spominja. Ob kakšni prosti uri pa nakupoval pohištvo, radio, televizijo, pralni stroj. Nato je bil izvoljen novi papež, Nemec …

Izpopolnjevanje znanja nemščine

Boštjan je ob prihodu v Berlin že govoril nemški jezik, nenazadnje je to eden od pogojev za imenovanje. »Pravzaprav sem bil prepričan, da ga obvladam zelo dobro, nemško sem se – takrat povsem samoiniciativno – začel učiti še kot otrok. Ampak šele v nemškem okolju ugotoviš, da vse ni tako preprosto. Vsi nenadoma govorijo izjemno hitro, uporabljajo celoten nabor nemškega besednega zaklada, vsak v svojem narečju. Ampak ko si enkrat tu, gre vse skupaj razmeroma hitro.« Veliko časa – ne glede na jezik – po njegovem mnenju vzame seznanjanje s tem, kako novinarsko delo opravljajo v Nemčiji, kakšni so postopki, kako priti do pravih sogovornikov. »Takrat se včasih tudi zaveš, iz kako majhne – ne bom rekel nepomembne – države prihajaš.«

Stanovanje Anžinovih, kjer sta prej živela že dva dopisnika, je k sreči dovolj blizu vsem glavnim berlinskim točkam, kamor novinarji pogosto zahajajo, in dovolj mirno. »Da imamo pravzaprav srečo, sem spoznal šele pozneje, ko sem spremljal težavna iskanja stanovanj drugih ljudi v Berlinu. Podobno je bilo z vrtcem, ko nisem razumel, zakaj me je ravnateljica poklicala in čestitala, da smo dobili mesto za Gašperja, čeprav smo prijavo oddali 'šele' pet mesecev prej…,« pojasnjuje.

Velikost Berlina, ki je v primerjavi z Ljubljano in še mnogimi drugimi mesti pravo velemesto, in njegova drugačnost Anžinovim ni predstavljala težave, podobno bi bilo, pravi Boštjan, kjerkoli drugje na svetu. »Gašper je na primer ostal brez babic in dedkov, midva z Janjo sva zapustila službo, ki sva jo opravljala do takrat, v Sloveniji so ostali prijatelji, sodelavci. In seveda je ustvarjanje novega mikrokozmosa v Berlinu vzelo svoj čas, nakupi, različne poti pa so postali rutina. Potem se vsega tega navadiš in se je razumljivo spet težko vrniti.«

Otroka in tujina

Sinu je bilo prilagajanje na novo okolje težje kot staršem. »V Sloveniji je bil še doma, ko sva bila v službi, se je zabaval z babicama in dedkoma. In potem nenadoma vrtec in še nemščina. Ni mu bilo lahko. Ravno se je lahko z ljudmi okoli sebe o vsem sporazumel v slovenščini, ki mu je šla odlično od jezika, nato čez noč ni razumel več nikogar razen naju,« Pripoveduje Boštjan. Zala je bila rojena v Nemčiji in se je jezika mimogrede naučila. Danes oba obvladata oba jezika, kar je gotovo velika naložba za njuno prihodnost. Seveda pa ju, kot kaže za zdaj, čaka selitev nazaj v Slovenijo. A bo kljub vsemu – vsaj ko gre za jezik – bistveno lažja.

Brez babic in dedkov…

In kaj so Anžinovi v Berlinu najbolj pogrešali? »Mogoče ravno babice in dedke, kak trenutek zase, konce tednov, ko moram tu pogosto delati. Druženje s prijatelji, znanci.« odgovarja Boštjan. Da veliko delaš tudi doma, ima po njegovem mnenju svoje prednosti in slabosti.

Danes tu, jutri tam

Na začetku se ves čas bojiš, pravi, da boš kaj zamudil, ko se kot dopisnik malo bolj »utečeš«, pa imaš svoje vire in so pomembne stvari običajno jasne vnaprej. Seveda pa so tudi nepredvideni prispevki, ki se jih lotevaš sproti. »Spomnim se na primer enega od obiskov ameriškega predsednika Obame v Pragi. Tam sem bil z avtom. Zvečer sem se vrnil, se zjutraj zbudil in videl, da je strmoglavilo letalo s poljskim predsednikom Kaczynskim. Čez dve uri sem sedel v avtu in se peljal proti Varšavi, kjer sem nato preživel naslednjih pet dni. Tipičnega dneva ni. Današnjega sem začel z radijskim javljanjem ob 6:45. Ob dnevih, ko ni niti na radiu niti na televiziji nobenega mojega prispevka (kar je sicer redko), ponavadi načrtujem reportaže, ki niso vezane na določen dan, kličem sogovornike …« opisuje svoj pester delovnik.

Slovenci v Nemčiji

Nemci po Boštjanovem mnenju zelo različno, a vedno bolje poznajo Slovenijo, žal v zadnjem času tudi v povezavi s krizo. Srečal pa je ogromno ljudi (ne le v Nemčiji), ki so v Sloveniji že bili in so nad njo navdušeni. »Še vedno pa jih je veliko, ki se zgolj peljejo mimo in mi običajno obljubljajo, da si bodo prihodnjič na poti vzeli čas.« Precej jih je, pravi, ki se jim zdi Slovenija nekaj eksotičnega, tam daleč na Balkanu, v pogovorih pogosto prideš do Jugoslavije, pojasnjuješ, da je Slovaška nekaj drugega. »Ampak na splošno mislim, da Slovenija ni neprepoznavna in je kot turistična destinacija pisana na kožo Nemcem, ki od tu lahko poceni letijo na vse konce sveta.

Slovenci vsaj v Berlinu niso skupnost, ki bi po čem izstopala. »Mislim, da nas Nemci sprejemajo dobro, v glavnem sicer človeka sodijo po njegovem delu, zanesljivosti. Slovenci pa smo – morda to še bolj kot za Berlin velja za kake druge konce države, na primer Bavarsko - veljali za dobre delavce,« pravi sogovornik in ugotavlja, da morda potrebujejo malce več časa, da se s tabo začnejo zapletati v daljše, sproščene pogovore.

Sicer pa danes Slovenci v Nemčijo prihajajo na čisto drugačen način iz čisto drugačnih razlogov. Pogosto z visoko izobrazbo, izkušnjami, znanjem jezikov. Takšni težav v glavnem nimajo.

Od fiskalnega pravila do plagiatov

Na vprašanje, katerim dogodkom pri svojem delu namenja največ pozornosti, Boštjan težko odgovori. »Verjetno je največ prispevkov politično-gospodarskih, poveznih z evrom, krizami. Nemčija je pač ključna igralka na evropskem parketu, njene odločitve pa pogosto pomembne, pravzaprav zgled za celo Unijo. Veliko prispevkov je tudi primerjalnih: torej poljubna tema v Sloveniji – od uživanja regrata ali fiskalnega pravila do umetne oploditve ali plagiatov pri diplomah ali doktoratih. »V prispevkih moram pojasniti, kako stvari stojijo v Nemčiji. Vedno pa poskušamo pokriti tudi pomembnejše kulturne dogodke, še posebej, če so povezani s Slovenijo, navsezadnje tudi delovanje Slovencev v Nemčiji, na Poljskem, Švedskem in še kje. Skratka, zelo raznoliko.«

Brez Janje ne bi šlo

Boštjanovi in, seveda, Janjini prispevki - številne namreč pripravita skupaj - nastajajo zelo različno. Včasih tudi na vlakih, na letališčih, sredi noči, v naglici. »Najhuje je, kadar si odvisen od tehnike, internetnih povezav, ki ne delujejo. Pogosto se dogaja, da se – ko pošlješ prispevek v zadnjem trenutku in je to morda že tvoj sedmi prispevek v istem dnevu – za kako minuto ali dve sesedeš na stol. Na koncu praviloma gledalci ali poslušalci vsega tega ne opazijo.«

Janja pa ni le snemalka in montažerka (oboje sicer rad, kadar je priložnost ali ne gre drugače, Boštjan počne tudi sam), ampak je še vedno tudi novinarka, na katero se lahko obrne s slovničnimi, vsebinskimi vprašanji. Cel berlinski projekt bi bilo nemogoče izpeljati brez nje – pa ne le, kar se službe tiče, tudi sicer. To je tudi služba, ki narekuje veliko odrekanja in kompromisov v zasebnem življenju. Nekomu, ki tega ni preizkusil na lastni koži, in ki nima veliko potrpljenja, bi bilo vse to težko sprejeti.

Ko se ti opraviči kanclerka…

Kaj se je Boštjanu močno vtisnilo v spomin? »Vedno se spomnim dogodka, ki pa ni povezan z novinarstvom. Ko sem nič hudega sluteč stopil v trgovino in se znašel sredi ropa, ob tem pa imel še smolo, da me je eden od storilcev izbral za »talca« in mi ves čas meril s pištolo v glavo. Jaz pa sem razmišljal samo, ali je pištola prava in kaj vse imam v denarnici, če bi mi jo vzeli. Na münchenski varnostni konferenci pa sem se znašel v gneči s kanclerko Angelo Merkel, ki se je morala zriniti mimo mene. Najbrž ne bom več doživel, da bi se mi kanclerka opravičila, kot takrat. In seveda je tu še kup zanimivih poti, na primer pesem Evrovizije, ki sem jo doslej doživel dvakrat, v Düsseldorfu in Malmöju, pa svetovno nogometno prvenstvo v Nemčiji, Islandija, v katero sem zagledan...«

Zelo redko se zgodi, da bi ga kak nemški novinar poiskal in spraševal o Sloveniji. Seveda pa pogovori ob drugih priložnosti nanesejo tudi na našo državo. Pred kratkim je dobil vabilo na okroglo mizo, kjer naj bi sodeloval z novinarskimi kolegi iz Španije, Grčije, s Cipra … »O krizi in tem, da bi Slovenija utegnila biti naslednja država, ki bi morala zaprositi za pomoč, se tu veliko poroča. Ampak jaz sem človek, ki pogovore raje usmeri v lepo slovensko naravo, vina, gostoljubnost, potico, pršut, Eurobasket. Od sogovornikov na koncu, ko iz torbe potegnem še kak prospekt o Sloveniji, ki jih imam vedno na zalogi, večkrat slišim, da bi moral biti promotor Slovenije,« se namuzne sogovornik. Ampak to Boštjan počne, ker resnično verjame, da je priložnosti ogromno – za Slovence v Nemčiji in obratno. Po drugi strani pa morda v Berlinu bolj kot bi doma, opaža, kako veliko zelo učinkovite pozornosti si znajo včasih priboriti druge države, na primer Poljska ali Hrvaška.

Poleg Nemčije kot dopisnik pokriva tudi druge okoliške države. »Največ dela je ob Nemčiji na Poljskem, občasno na Češkem ali Slovaškem, tudi skandinavske države so – če je treba oditi tja – na nek način v moji pristojnosti, sicer pa dogajanje tam pogosto pokrivajo tudi iz Ljubljane,« pojasnjuje.

Največkrat potujeta skupaj z Janjo, pogosto tudi sam, občasno pa se zgodi, da gredo na pot vsi. Še posebej, ko gre za različna srečanja Slovencev po Nemčiji, kjer se potem vedno najdejo zabava in znanci, da lahko v miru opravita svoje delo. Se pa velikokrat zgodi obratno. »Da smo torej na dopustu in vzameva s sabo kamero ter poskusiva – še posebej, če gre za izjemno zanimive kraje, dogodke – posneti tudi kakšno reportažo. Nekaj zanimivih poti sem omenil že prej, sicer pa sem videl že številne kotičke Nemčije, kjer se najbrž ne bi znašel, če me ne bi tja odpeljali dogodki. Še enkrat bi omenil Islandijo, ki me je res očarala.«

Načrti za vrnitev

Pred Anžinovimi je še 15 mesecev dopisniškega mandata, ki so ga na RTV Slovenija podaljšali še za dodatno leto, saj bi sicer odšli na višku predvolilne kampanje in pred jesenskimi volitvami, ki bi utegnile biti še zelo zanimive.

»Posebnih načrtov, povezanih z vrnitvijo, še nimamo, za zdaj vemo le, da se nam vsem skupaj mandat dopisnika izteče septembra prihodnje leto. Oba z Janjo naju služba čaka v Ljubljani, otroka pa se vrnitve v Slovenijo pravzaprav zelo veselita,« pravi Boštjan in dodaja: »Po drugi strani pa smo se tukajšnjega življenja navadili in ob tem še ugotovili, da tudi selitve niso prav nič groznega. V šali: če bi mi ponudili službo na Islandiji – in delati znam marsikaj – bi jo takoj sprejel in preživel tudi pozimi, ko ni sonca. 15 mesecev je malo ali pa veliko, kakršnih koli morebitnih novih izzivov pa se ne bojimo.«

A se bodo od Berlina vseeno težko poslovili, priznava Boštjan Anžin.

Avtor članka: Blanka Markovič Kocen, Rodna gruda