Anja Sekalo je na Šrilanko prišla kot prostovoljka s prijateljicami. Nekako se je zgodilo, da je tam ostala deset let. Živi v mestu Kandy in ima turistično agencijo.

Na Šrilanko se je prvič odpravila s prijateljicami študentkami socialnega dela. Želele so izvesti projekt prakse v tujini in po naključju so v Sloveniji spoznale profesorico s Šrilanke, ki jim je ponudila sodelovanje v partnerstvu s fakulteto za socialno delo. »Čeprav smo o državi vedele le to, kje je na zemljevidu, smo se odločile, da gremo,« se spominja. Projekt bi moral trajati le mesec dni. Seveda ni bilo tako. Dekleta so se na Šrilanko vračale štiri leta, vsakokrat za nekaj mesecev. Večinoma so delale v sirotišnicah, kjer so pomagale pri vsakodnevnih opravilih, izobraževanju in obogatitvi prostega časa otrok. Tema, ki se jim je posebno vtisnila v spomin, je bila vzpostavitev sistema posvojitev. »Po cunamiju leta 2004 in vojni, ki se je končala leta 2009, je ostalo veliko otrok brez staršev. Ker niso imeli sistema posvojitev in spremljanja posvojenih otrok, se je izkazalo, da je veliko posvojenih otrok končalo v trgovini z ljudmi. Zato je država prepovedala posvojitve. Šele ko so vzpostavili nov sistem, so jih ponovno dovolili.«

Toda ko se je projekt končal, je imela Anja Šrilanko že v krvi. »Nikoli se nisem zavestno odločila, da se preselim sem, toda naenkrat sem po deset mesecev na leto preživela na Šrilanki in začeli so me spraševati, kje pravzaprav živim. To se je zgodilo popolnoma spontano. Navadila sem se na Šrilanko,« se je zasmejala. Navaditi se pomeni, da je vročina ni več motila, da slovenske hrane – razen solate – ni več pogrešala tako zelo in da se je na Šrilanki počuti domače. Kar zadeva solato: na Šrilanki lahko stane tudi deset evrov kilogram, a si jo vseeno včasih privošči, še posebno zato, ker si je prinesla pravo oljčno olje in pravi kis. Pravi, da si doma pogosto skuha kaj slovenskega, le potice ni še nikoli spekla, ker nimajo orehov; če jih slučajno izjemoma dobi, pa so dragi kot zlato. Lahko bi jo naredila s kokosom, a bi jo domačini čudno gledali, saj kokosa niso vajeni v sladkih jedeh.

Nasploh veliko jedi, ki jih mi kuhamo kot sladke, uporabljajo drugače, recimo ananas si vedno posolijo in dodajo čili. Tudi cimet uporabljajo drugače. Šrilanka pridela okoli 90 odstotkov vse svetovne proizvodnje cimeta. Seveda ga uporabljajo tudi v svoji kulinariki, a kot je dejala Anja, ga ne uporabljajo za sladice kot pri nas: »Uporabljajo ga v palčkah, v prahu ga je zelo težko dobiti. Največkrat cimet dodajajo mesnim jedem.«

Šrilanška prehrana temelji na rižu in različnih karijih, ki jih delajo iz mesa, rib in zelenjave. »Zelo radi imajo ekstremne okuse – jedi so izjemno pekoče, sladice izjemno sladke.« Anja se je že navadila na pekoče jedi, saj je že od vsega začetka živela z domačini, in če ni hotela biti lačna, je morala jesti pekoče.

Od vojne do ekstremnega razvoja

Ko je leta 2009 prišla prvič, se je še čutilo, da je država v vojni, ki se je začela zaradi nasprotij med etničnima skupinama večinskih Singalcev in manjšinskih Tamilcev, a se je prelevila le v boj organizacije Tamilski tigri proti vladi. »Ob koncu vojne niti večina Tamilcev ni več podpirala Tamilskih tigrov. Med ljudmi ni nobenih trenj. Prvi Šrilančanki, ki sem ju spoznala, sta bili Tamilka in Singalka, ki sta bili najboljši prijateljici. Na otoku živi toliko različnih kultur, da je potrebno sožitje,« se spominja Anja, ki dodaja, da je bilo prvo leto bivanja na Šrilanki še čutiti vojno stanje predvsem zaradi nenehnih barikad in preverjanj dokumentov. Na srečo se je vojna leta 2009 končala, tako da sedaj občasno brbota le še v politiki, a v ospredju niso več etnična nasprotja, temveč boj za denar. Šrilanka se namreč izjemno hitro razvija, najhitreje v južni Aziji, in kjer je veliko denarja, je korupcija. V šrilanški družbi velja, da če imaš denar, lahko hitro urediš zadeve. »Gospodarstvo raste, hrana postaja dražja kot v Sloveniji, povprečna plača pa je manj kot polovica slovenske. Zato je razumljivo, da ljudje izkoristijo priložnost za dodatni zaslužek, pa četudi so to podkupnine.«

Hitra rast v vsakdanjem življenju pomeni vse bolj razvito infrastrukturo. Ko je prišla na Šrilanko, je bilo veliko cest makadamskih. Sedaj so zgradili avtoceste, stolpnice, bolnišnice, železnico na sever države, ki je bila uničena v vojni. »V desetih letih so naredili tak infrastrukturni skok, kot ga v Slovenji nisem doživela, odkar sem živa,« se je zasmejala.

Kljub skokovitemu razvoju Anjo navdušuje šrilanški minimalizem. Zdi se ji, da je to največja kulturna razlika, ki jo je opazila: »Tudi ljudje, ki imajo denar, nekako ne čutijo pohlepa po materialnih stvareh. V primerjavi z zahodnim svetom imajo manj materialnih stvari, a so s tem zadovoljni. Veliko bolj pomembni so jim odnosi kot pa velika garderobna omara.« Res pa je, da je opazila veliko razliko med življenjem v mestih in na vasi. Glavno mesto Kolombo je tako kot vsako zahodnjaško mesto, na vaseh pa so še vedno ljudje, ki živijo v hišah iz blata: »Razlike so ekstremne. Od ljudi, ki preživijo s 50 evri na mesec, do ljudi, ki imajo 15.000 evrov na mesec. S hitrim razvojem tudi socialne razlike postajajo vse večje.«

Nekoč matriarhat

Kot ženska na Šrilanki ni imela problemov. Šrilanka je bila tradicionalno matriarhat, zato ima v družini ženska še vedno pogosto glavno besedo. Ženske so tudi izobražene in imajo dobre službe, saj si ženske lahko izberejo vsak poklic, ki si ga želijo, četudi želijo biti voznice avtobusa. »Nekako se mi zdi, da ženskam raje ponudijo udobnejše poklice, recimo redko bodo v kuhinji ali strežbi, kjer je vroče.« Toda opaža, da je na ulici, predvsem v javnih prevoznih sredstvih v velikih mestih, ogromno nadlegovanja žensk: »To je ta hip zelo velik problem. Zdi se mi, da je posledica tega, da je pogovor o spolnosti tabu. Veliko šol je ločenih na deške in dekliške šole, tako da se fantje do deklet niti ne znajo obnašati.«

Anja sicer ne živi več v glavnem mestu Kolombu, temveč v mestu Kandy na sredini otoka. Čeprav ima občina tri milijone prebivalcev, ima občutek, da živi bolj na podeželju, saj je mesto obkroženo z džunglo. S socialnim delom se ukvarja samo še občasno kot prostovoljka. Sedaj ima s partnerjem turistično agencijo, v kateri ponuja individualna potovanja za družine ali manjše skupine, saj je, kot pravi, to dežela, ki prevzame z lepoto. »Kje drugje bi recimo lahko otroci šli na sprehod s slonom,« razlaga o čudesih Šrilanke. Med njenimi gosti je tudi veliko Slovencev. »Za mnoge je to prva azijska država, ki jo obiščejo, in skušamo jim jo prikazati v najlepši luči,« je navdušena Primorka s Šrilanke.

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik