“Zavarovana območja ob slovensko-madžarski meji. Izzivi sodelovanja in trajnostnega razvoja” je naslov triletnega slovensko madžarskega raziskovalnega projekta, v okviru katerega sta predstojnica Inštituta za slovensko narodopisje doktorica Ingrid Slavec Gradišnik in doktorica Katarina Hirnök Munda z Inštituta za narodnostna vprašanja na terenu spraševali ljudi v Porabju, kako doživljajo spreminjanje slovensko-madžarske meje. Zanimalo ju je tudi, kakšni so njihovi spomini na to, kar se je dogajalo v preteklosti.

Raziskovalki na terenu. Foto: Silva Eöry

Poglobljena zgodovinsko etnografska analiza območja je eden od štirih sklopov projekta, katerega namen je, kot je Silvi Eöry povedala dr. Ingrid Slavec Gradišnik, preučiti vplive nacionalnih in krajinskih parkov ter zaščite naravne in kulturne dediščine, ki so pomemben izziv za prebivalce območij v parkih.

Premeščanje meje je globoko poseglo v življenje porabskih Slovencev in določilo status teh pokrajin. Prvič po koncu 1. svetovne vojne, ko je po podpisu Trianonske mirovne pogodbe velik del Slovenske krajine pripadel Kraljevini SHS, drugič pa po koncu 2. svetovne vojne, ko so na slovensko-madžarski meji postavili železno zaveso. Zaradi nje so stiki popolnoma zamrli, pojasnjuje dr. Katarina Hirnök Munda.

“Toda ljudje se vedno znajdejo in tako so vendarle prišli do določenih informacij, kako je s sorodniki. Bodisi so šli do meje in tam glasneje govorili, saj v Porabju vojaki niso znali slovensko. Bili pa so tudi tragični primeri in spomini, ko je nekdo, ki je med obema vojnama zbežal v Kraljevino Jugoslavijo oziroma Slovenijo in je nekako zvedel, da mu je umrla mama. Pogreb lastne matere je tako moral gledati z druge strani meje in obratno.”

SVSD / Sotočja