Dr. Aleks Jakulin: “Prek spleta nas poslušajo in opazujejo”.


Avtor: U.S. Datum: 1909 dni nazaj.


Aleks Jakulin iz Sežane je leta 2005 doktoriral na ljubljanski fakulteti za računalništvo, bil profesor na sloviti univerzi Columbia, dokler ni leta 2009 zapustil profesorskih vod in šel med podjetnike. Ustanovil je računalniško podjetje Ganxy, kar v kitajščini pomeni hvaležnost. Svoje znanje in podjetništvo je pokazal že zelo zgodaj, pri 17 letih, ko je bil član mednarodne skupine računalniških strokovnjakov, ki so razvili grafični standard PNG, ki ga danes uporablja nekaj milijard uporabnikov, nato je bil pri družbi Hewlett Packard.

Dr Aleks Jakulin.

Dr Aleks Jakulin. Foto: Facebook

"Med delom za doktorat sem iskal finančno podporo za svoje projekte. Žal sredstev za to nisem dobil: za akademske vire financiranja je bil moj predlog preveč praktičen, za podjetniške vire preveč zahteven. Sicer sem leto kasneje za doktorat dobil evropsko nagrado, ampak takrat je bilo že prepozno."

Vleklo vas je znanje?

"Tako je, zato sem šel za dobri dve leti na raziskovalno delo k eni najboljših raziskovalnih skupin na tem področju na Columbia University v New York in tam kasneje tudi sestavil nov, bolj praktičen program za predmet analize podatkov in ga predaval."

Kakšen je danes občutek, saj ste bili del ekipe, ki je razvila svetovno uporabljeno tehnologijo?

"Vsekakor je to dober občutek, saj sem bil takrat le najstnik. Že v srednji šoli sem posvečal raziskovanju tehnologije veliko casa. To se mi je dobro obrestovalo, saj sem bil potem na koncu srednje šole ob pravem času s pravim znanjem na pravem mestu. Seveda sem imel tudi veliko podpore; naj omenim Zavod združenega sveta v Devinu, prof. Zvonka Fazarinca iz HP in Rudija Brica iz Hermes Softlaba. Zanimivo je bilo tudi to, da se ekipa za PNG sploh nikoli ni srečala. Vse smo delali na daljavo. Ker je bila tako izjemna, sem se z delom na daljavo kasneje že opekel, saj res ni enostavno vzpostaviti in ohranjati zaupanja."

Bili ste profesor statistike in raziskovalec na univerzi Columbia, in vendar zapustili akademske vode. Takšen korak je redek.

"Ko sem hkrati predaval in vodil podjetje, sem bil preobremenjen, več dni na teden sem bil po 4 do 5 ur na dan na poti med domom, univerzo in prostori podjetja. Zato sem si moral življenje poenostaviti: akademsko delo lahko počaka, podjetje pa umre, če se ustavi. Večina študentov še posebej ceni profesorje, ki imajo tudi izkušnje iz prakse. Brez prehajanja med prakso in teorijo obstaja nevarnost, da tisto znanje, po katerem v družbi ni povpraševanja, konca ravno v izobraževalnem sistemu in tako vpeljejo še več ljudi v poklice, kjer potem ni ne dela ne zaslužka, razen spet v izobraževanju."

Je mogoča primerjava ameriškega in slovenskega akademika?

"Slovenski akademiki so mogoče bolj široki in manj specializirani. V Sloveniji je družba bolj prepletena, nismo tako specializirani, kot so poklici v ZDA. V ZDA je tudi veliko več sredstev, zato je lažje priti do prebojev, ki temeljijo na specializaciji. To prepletenost družbe bi lahko v Sloveniji izkoristili in dosegli preboje ravno z interdisciplinarnostjo ter s povezovanjem med teorijo in prakso. Tu je velika priložnost, tako za univerzo kot tudi za državo."

Kakšna je vaša napoved, kam se bo razvil splet? Napovedi o tem, da bo »nadziral« vse, od predmetov do vozil in še česa, so malo strašljive.

"Vedno znova me preseneča, kako se zaupa korporacijam, kot so Google, Facebook, Amazon, Microsoft in Apple. Te imajo skoraj neomejen dostop do naših računalnikov, telefonov, lahko poslušajo in opazujejo vse, kar počnemo, koga poznamo, kaj nas zanima. Tudi ce vi ne uporabljate tega, je dovolj, da to uporablja nekdo drug v vaši bližini. Takih podatkov in takih tehnologij nadzora niso imeli niti Gestapo v času nacizma, niti KGB, niti Stasi v najtemnejših časih Varšavskega pakta. To je tempirana bomba."

Kaj pa pomeni biti samostojni podjetnik v Ameriki?

"V ZDA se podjetništvo obravnava kot častno poslanstvo, v Sloveniji pa velja v družbi relativna skeptičnost do podjetnikov, četudi se zdaj časi spreminjajo, saj imamo več pozitivnih vzorov in zgodb o uspehu. Za to je skrajni čas, saj so bile največje slovenske firme vzpostavljene že pred desetletji in se je pozabilo, kako to gre. Na začetku je treba veliko vlagati in se odrekati, dokler se vlaganje ne povrne. Zakonodaja pri nas omejuje predvsem podjetja srednje velikosti, z od 20 do 150 ljudmi, ko sta ravno najbolj ključna rast in dostop do kapitala. Krediti bank, ki bi morali financirati rast novih podjetij, so šli za nepremičninske balone in za prevzeme lastništva v podjetjih. Rast pa se je financirala v Aziji in ZDA, kjer imajo nižje stroške dela, v državah z enostavnejšo zakonodajo."

Koliko pogrešate dom, svojo Sežano?

"Ko sem v Sloveniji, uživam tisto, kar lahko ponudi le Slovenija. Ko sem v New Yorku, uživam tisto, kar ponuja le New York. Poskušam se osredotočiti na tisto, kar je v nekem okolju dobro. Če ti uspe to dvoje povezati, imaš najboljše stvari obeh. V New Yorku na primer postavljam podjetje, ki omogoča pomembno infrastrukturo za ves internet in bo imelo tudi slovenske solastnike. Na tak način se bodo v Sloveniji ustvarile zanimive službe. Tam tudi razmišljam o tem, kako bi slovensko kulturo ponudil svetu, še posebej tiste dele, ki jih sami ne cenimo dovolj, recimo našo kulinariko. V Sloveniji poskušam pomagati nadarjenim in ustvarjalnim ljudem, ki želijo ustvariti kaj takega, kar ni egotrip in ne potrebuje stalne podpore okolja, ampak ustvarja službe tudi za druge ljudi in s tem okolje hrani. Če kdo kaj zanimivega počne, naj mi kar pošlje elektronsko pismo. Mojega naslova ni težko dobiti."

Razmišljate o vrnitvi domov?

"Zdi se mi, da je Slovenija družinam veliko bolj prijazna. Več Slovencev, ki jih poznam, se je vrnilo takrat, ko so si ustvarili družino. Po drugi strani pa se mi zdi, da danes še posebej izobraženi ljudje daleč predolgo čakajo, preden se ustalijo. Namesto da bi pri 40, 45 letih imeli že praktično neodvisne otroke in se v miru lahko posvetili delu v najbolj produktivnih letih življenja, ravno takrat poskušajo hkrati početi oboje. Ljudje pozabljajo, da je že samo za ohranjanje prebivalstva potrebnih v povprečju več kot dva otroka na družino. Žal se mi zdi, da nas je zelo malo takih, ki tako razmišljamo. Če se to spremeni, se bom lažje vrnil."

Brane Šalamon,
Nedeljski dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo