Letos so člani in članice društva Slovenski zvon svoje tradicionalno druženje v Baasmu izvedli že septembra. Medse so povabili družine z otroki, ki obiskujejo pouk slovenskega jezika in kulture v različnih krajih Severnega Porenja-Vestfalije. Zanimanje za tovrstno prireditev je bilo med družinami veliko. Pobuda za srečevanja na deželni ravni je prišla tudi s strani staršev. Krefeldskim učencem so se tako pridružili učenci iz Hildna in družina s štirimi otroki iz okolice Bonna.
Lepa okolica družinskega počitniškega doma St. Ludgar, kjer so bivali, in sončno jesensko vreme so sooblikovali druženje in izvedbo programa. Otroci, vseh je bilo 16, so se v prostem času veliko družili na igrišču in tekali po bližnjem gozdu. Tudi del načrtovanih aktivnosti je potekal zunaj.

Skupinska slika v nedeljo dopoldan

V goste so povabili v Berlinu živečo Slovenko Andrejo Rustja Moškotevc, diplomirano zgodovinarko, prof. teologije, novinarko, turistično vodnico in popotnico. Ker je več mesecev bivala med Inuiti, je pripravila delavnice in predavanja o njihovem življenju, navadah in običajih za otroke in odrasle.

Iz Slovenije so pripotovali članom društva dobro znani gledališčniki iz Vitomarcev, ki so izvajali program za odrasle. Pri nastopu, ki je bil posvečen 100-letnici smrti Ivana Cankarja, pa so prisostvovali vsi udeleženci.

V petek popoldan so se otroci in odrasli družili predvsem neformalno. Ob odkrivanju okolice doma in druženju v večjem prostoru so se spoznavali, igrali družabne igre, risali in prepevali. Petkov večerni program v večjem prostoru je bil prav tako namenjen spoznavanju, klepetu in druženju ob domačih dobrotah.

Nočni pohod po okolici

Program s predavanji, delavnicami in nastopi se je pričel v soboto dopoldan. Otroci so prisluhnili Andreji in z njo odpotovali v svet Inuitov, ki jih bolje poznamo pod imenom Eskimi. Pokazala je diapozitive in s seboj prinesla pravo eskimsko žensko oblačilo, rokavice in jelenjo kožo. Čeprav so bili navzoči otroci od 3 do 13 let, so z zanimanjem sledili in sodelovali pri predstavitvi. Mamica Irena se je oblekla v eskimsko žensko oblačilo in na hrbtu nosila triletnega Gabriela. Otroci so si nadeli rokavice iz tjulenje kože in se čudili, ko so izvedeli, da na praznovanju rojstnih dni inuitskih otrok ni nobenih tort in sladkarij. Tudi takrat jedo meso, mast in njihov kruh. Tega so lahko poskusili in ni jim bil preveč všeč. Popoldan so ustvarjali: risali so motive iz inuitskega življenja, barvali, iz modelirne mase oblikovali igluje in celotna eskimska naselja.

Odrasli so ta čas preživeli v družbi gledališčnikov, ki so jim predstavili domačo občino, Sv. Andraž, in zaslužne ljudi v njej. Ta program so izvajali poleti za izseljence iz svoje občine in zanj pridobili določena sredstva iz evropskega projekta ESCAPE. Najbolj pa so jih nagovorili s prikazom šole v Vitomarcih nekoč, ko so se odrasli spremenili v poslušne in ponižne šolarje, ko so nagovarjali učiteljico: "Da, gospodična učiteljica." Na koncu so celo dobili spričevala, kakršna so bila nekdaj v slovenski šoli.

Kruh na palici je zelo teknil

Popoldansko skupno druženje je bilo posvečeno našemu največjemu besednemu ustvarjalcu. Potem ko so se okrepčali s kavo in razrezali torte ter 90-letnemu Bernhardu čestitali za rojstni dan, so prisluhnili programu ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja. Igralci gledališke skupine KD Vitomarci so dramatizirali njegovo znano črtico Skodelica kave in dodali še podoben prizor iz sodobnega življenja: odnosi med starši in otroki so vedno zanimivi za opazovanje in v razmislek. Sledil je recital odlomkov iz nekaterih Cankarjevih del, ki so ga lepo dopolnili z glasbo in gibanjem na odru.

Na prijetnem prostoru, namenjenem peki na žaru, so preživeli lep sobotni večer. V koči so zakurili ogenj, pekli na žaru in se okrepčali z različnimi dobrotami. Otroci so pekli kruh na palici. Komaj so dočakali napovedani nočni pohod, a kaj, ko se je moralo prej znočiti. Otroci so se v spremstvu staršev in nekaterih članov društva, opremljeni z ročnimi in naglavnimi svetilkami, odpravili na nočno pustolovščino. Ob "tabornem" ognju so odrasli in otroci peli slovenske pesmi in se po povratku v dom še zabavali ob igranju družabnih igric. Nikomur se ni mudilo v posteljo, tudi najmlajšim ne.

V nedeljo po zajtrku je Andreja otrokom povedala eskimsko pravljico. Pripovedovanje so ti pozorno in navdušeno spremljali. Izdelke, ki so nastali v sobotni delavnici, so razstavili v osrednjem prostoru, kjer je gostja iz Berlina s svojim izvajanjem navdušila še odrasle, ki jim zgodb in prikazov iz življenja Inuitov ni in ni bilo dovolj.

V dopoldanskem času so se poslovili člani KD Vitomarci, pred katerimi je bila še dolga pot, in obljubili, da bodo rojake ponovno obiskali ob 40. obletnici društva.
Po kosilu se je pisana druščina odpravila na svoje nemške domove, nekateri otroci pa v spremstvu dveh očkov končno na kopanje v bazen: zanj prej ni bilo časa.
Bogatejši z izkušnjami in z novim vedenjem so si bili edini: vsebinsko pester in z medgeneracijskim druženjem ljudi iz različnih koncev dežele obarvan jesenski konec tedna je dogodek, ki ga je vredno ponoviti. Zahvala gre med drugimi Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu in Slovenskemu kulturnemu centru Berlin, ki sta nam omogočila izvedbo kakovostnega programa, ki je zadovoljil interesne skupine.

Martina Tomšič Kramberger