Luksemburg je država, v kateri je 47 odstotkov prebivalstva tujcev, tu živijo predstavniki 176 nacionalnosti. Vsako leto se število prebivalcev poveča za okrog pet odstotkov, a ne na račun rojstev, temveč na račun priseljencev. Luksemburg ima nekaj več kot 580.000 prebivalcev, od tega jih je 280.000 delovno aktivnih, poleg tega vsak dan iz sosednjih držav na delo pride še okrog 180.000 ljudi. Sklenimo statistične podatke: povprečna starost prebivalcev je 39,3 leta, saj se v državo pogosto preselijo cele družine.

Emil Kos na proslavi 25-letnice osamosvojitve Slovenije, ki jo je organiziral v Luksemburgu. Foto: osebni arhiv Emila Kosa

Med njimi je bila tudi družina Emila Kosa, ki se je v državo preselila pred šestimi leti zaradi ženine službe. »Luksemburg ni bil na mojem seznamu držav za izselitev,« je priznal Kos, predsednik Slovenskega društva v Luksemburgu. »V študentskih letih, ko sem bil predsednik Zveze AIESEC Slovenija, sem na konferencah srečeval različne ljudi in sanjal o tem, kam v tujino bi odšel. Najbolj privlačne so bile države Južne Amerike, Avstralija, resno sem razmišljal o Kitajski. Toda žena je dobila ponudbo za delo v Luksemburgu in sedaj smo tu.«

Vse več Slovencev, vse več otrok

Slovenci, ki so v zadnjih petnajstih letih prišli v Luksemburg, so del drugega vala priseljencev. »Prvi val izseljencev iz Slovenije v Luksemburg je bil v prvi polovici 20. stoletja, ko je država še izvažala železovo rudo. Drugi val izseljencev pa se je začel leta 2004, ko so se začeli priseljevati uslužbenci v evropskih inštitucijah. Leta 2011 je bilo glede na statistiko v Luksemburgu 422 Slovencev, sedaj jih je več kot 700.« Za eno najbogatejših držav v Evropi se torej zdi, da je nova meka evropskih »gasterbajterjev«. »Menim, da je Nemčija še vedno najbolj zaželena država za tiste, ki gredo s trebuhom za kruhom. Bruselj in Luksemburg pa sta na radarju predvsem tistih, ki se selijo zaradi dela v evropskih inštitucijah. V teh primerih se res pogosto selijo cele družine, ker paket zaposlitve v evropskih inštitucijah obsega tudi selitev družine, se pravi tudi šolo za otroke,« je prepričan Emil Kos. Tudi zato je skupnost slovenskih priseljencev v Luksemburgu mlada in z mnogo otrok. In tudi zato organizirajo toliko dejavnosti za otroke, od uric pravljic do predstav za otroke, predvajanja slovenskih mladinskih filmov in tudi pouk slovenščine. »Čeravno je zasebnih šol tu zelo veliko, obstajata dva večja sistema šolanja – evropski in luksemburški. V evropskih šolah je zagotovljen tudi pouk maternega jezika eno uro na dan. V luksemburških šolah pa je od četrtega leta starosti dalje prvi jezik pouka luksemburščina, pri šestih letih se pouk začne še v nemščini in pri sedmih tudi v francoščini.«

Otroci v Luksemburgu postanejo šoloobvezni s štirimi leti. Sicer pravijo, da je to tako, kot je bila včasih pri nas mala šola, toda v resnici je resnejša. »Vsak semester starši dobijo poročilo o napredku otroka. Domačih nalog sicer nimajo, a ko je moj sin nekaj dni manjkal zaradi poti v Slovenijo, je dobil seznam nalog, ki jih je moral narediti doma. Zelo so strogi tudi v zvezi z odsotnostjo otroka, ki lahko brez zdravniškega opravičila v šolskem letu manjka le dva dni. Če manjka dlje časa, se lahko zgodi celo, da dobite kazen ministrstva za šolstvo.«

Celoten članek lahko prebrete na strani dnevnik.si.