Živeti in preživeti na stičišču meja je izziv in borba. Narodnozavedni Slovenci, ki so živeli na drugi strani, so vedno iskali in našli pot, da so izrazili svojo narodno identiteto. Največkrat z umetnostjo. Na Goriškem je bila od nekdaj najmočnejše orožje proti vsem, ki so imeli rasistične popadke, glasba. In je še danes.

Alessandra Schettino. Foto:
Mateja Jordović Potočnik

Spet se najdejo taki, ki bi lahko mirno živeli brez kulture ali ji počasi namenjajo vse manj in manj sredstev, da bi jo izstradali. Politična nasprotja kulturnemu življenju vedno škodijo, toda prav zaradi ljudi, ki za pravico, za željo po izražanju v maternem jeziku zastavijo vso svojo življenjsko energijo, kulturne ustanove, kakršna je tudi Center za glasbeno vzgojo Emila Komela v stari Gorici, ne usahnejo. Alessandra Schettino, njegova ravnateljica, nadaljuje zgodbo zdaj že pokojnega ravnatelja Silvana Kerševana. Zgodbo, v kateri že od prvega poglavja meje med različnimi narodi mehča ljubezen do glasbe.

Več lahko preberete na spletni strani revije Zarja.