Na naših oknih je veliko mest.

Ta včasih vznikajo kot eno mesto: kot strehe, stolpi, balkoni, kot mimoidoči ali kot prazne ulice, kot žerjavi, pogledi na morje ali pogledi v sosedovo stanovanje, kot banke, male trgovine, nakupovalni centri, kot nočne luči v daljavi in okrutno bleščanje jutranje svetlobe skozi škure.

Aleksander Dejneka, Tekstilne delavke, 1927

Če so dvojna, mesta delijo prostor, ne pa tudi časa, zato s pogledom na ulico vidimo v njih tudi svoja davno raztrgana kolena, vidimo ljudi, ki so nas spremljali do vhodnih vrat, svojo šolsko torbo in mamin prastari Mercedes, s katerim smo se pozimi pogovarjali, in bilo nam je jasno, da avtomobili ne peljejo na bencin, temveč na dobrikanje, in ko jih dovolj pohvališ, nato pa predejo po ulici kot kakšni zadovoljni mački in si ti točno na cilju.

Sediva za kuhinjsko mizo, Herta in jaz. Gledava, kako pred oknom vznikajo mesta.

Herti sploh ni ime Herta, to ime je dobila v osnovni šoli, ko je na urah nemščine visoko dvigala svojo ročico. Herta ni marala tega imena. Potem je odšla. Tam je vzdevek ustreznejši, ker manj razgalja. Herta še vedno nima zelo rada svojega vzdevka, ampak tam ga mora izgovarjati z nasmeškom in iztegnjeno roko, četudi oni vseeno vedo, da Herta ni od tam.

...

Celoten zapis Eve Simčić lahko preberete na strani Airbeletrina.