Izguba slovenske zastopanosti v rimskem parlamentu bi bila velik poraz za italijansko demokracijo, meni Tamara Blažina.

Desetletna izkušnja v rimskem parlamentu ni spremenila njenega pogleda na Italijo, ga pa je obogatila. »Ko si tu, misliš, da so problemi tvoje skupnosti edini, potem spoznaš, da je problemov veliko.« Nekdanja poslanka in senatorka Tamara Blažina je v pogovoru za Sobotno prilogo spregovorila o političnih razmerah v Italiji pred volitvami in o vzponu populističnih in skrajno desnih političnih sil. Prepričana je, da bodo Slovenci v Italiji tudi v prihodnjem sklicu parlamenta imeli svojega predstavnika.

Tamara Blažina, nekdanja slovenska poslanka in senatorka v italijanskem parlamentu.

V italijanskem parlamentu ste preživeli dva mandata. Je Italija še vedno ista država, kakršna je bila pred desetimi leti, ko ste prišli v Rim kot senatorka opozicije?

V teh desetih letih se je marsikaj spremenilo, tako v Italiji kot v Evropi. Zgodili so se veliki politični pretresi, priče smo bili eni največjih gospodarskih kriz. Vemo, da je Evropska unija to krizo obravnavala zelo rigidno in da je bila njena politika zgolj varčevalna. To je za seboj pustilo veliko revščine, tudi pri tistih, ki so prej živeli kot srednji sloj. Brezposelnost je močno narasla.

Na politično situacijo je v zadnjih letih močno vplival tudi migracijski tok. To je pri državljanih ustvarilo mešane občutke. Po eni strani veliko solidarnost – Italija je v teh letih dokazala, da je odprta država –, po drugi strani pa je pri ljudeh to vzbudilo tudi strah in negotovost glede varnosti. Mislim, da glede varnosti v Italiji nismo imeli posebnih težav, je pa res, da so na počutje državljanov nasploh vplivali tudi varnostne razmere in napadi islamskih skrajnežev drugod po Evropi.

Kriza je bila vseevropska, toda vseeno se zdi, da je Italija v njej še posebno nazadovala.

Situacija se je v zadnjih letih izboljšala. V prvih letih je Italija, ki jo je takrat vodila Berlusconijeva vlada, poskušala minimizirati krizo in ni sprejela dovolj resnih ukrepov. Leta 2012 smo bili zato prisiljeni v tehnično vlado. Takrat smo bili tik pred tem, da nam pošljejo trojko, in temu se nam je z Mariem Montijem uspelo izogniti. V zadnjih letih so bile sprejete nekatere reforme, toda glede na to, koliko časa je bila država zablokirana, te po mojem mnenju niso bile dovolj. Vendarle se poznajo premiki, kar zadeva zaposlovanje, tudi mladih, nov zagon v izvozu.

Italijanske parlamentarne volitve so tako rekoč pred pragom. Bodo prelomne?

Bojim se, da še ne bodo prelomne in da bo njihov izid zelo negotov. Trenutno imamo tri politične bloke, ki imajo enako podporo, nobeden od teh pa ni dovolj močan, da bi lahko sam vodil državo. Zelo podobna situacija je v Nemčiji. Vprašanje je torej, kdo bo s kom sodeloval. Morda pa bo predsednik države Sergio Mattarella, ki ima pristojnost, da imenuje mandatarja, izbral neko drugo pot. Mandat lahko podeli tudi sedanjemu premieru Paolu Gentiloniju, ki je v teh dveh letih dokazal, da je sposoben in umirjen politik. Morda pa bo treba iti še enkrat na volitve, vendar bi se s tem volilnim zakonom, ki je zelo kompleksen in ne daje gotovih rezultatov, verjetno razplet ponovil. Vsekakor bomo v obdobju velike nestabilnosti.

Navedli ste primer Nemčije. Ali je kaj možnosti, da vodenje Italije po volitvah prevzame velika koalicija, tako kot se je to nedavno zgodilo v največji evropski državi?

To bi bilo zelo težko, tudi zaradi tega, ker se je zmerna desnica dejansko spojila s skrajno desnico, ki jo predstavljata Severna liga zaradi svoje politike proti migrantom in proti Evropi ter stranka Bratje Italije, ki izhaja iz bivše fašistične stranke. Mislim, da se je ta koalicija zelo prevesila na desno. Berlusconijeva Naprej, Italija je v tem sklopu zmerna opcija, a še vseeno desna. Težko vidim, da bi lahko Demokratska stranka privolila v koalicijo z njo. Drugo vprašanje je, ali bo Gibanje 5 zvezd (G5Z) spremenilo dosedanja stališča do zavračanja sodelovanja z vsemi. Oni sicer računajo, da bodo samozadostni, ampak vemo, da ne bo tako, tudi zaradi tega, ker jih stalno pretresajo škandali. Tudi če bi šli v koalicijo s Severno ligo, mislim, da se jim številčno ne bi izšlo. Volilni izidi so še vedno zelo odprti, do volitev se lahko še marsikaj spremeni. V Italiji imamo zelo veliko neodločenih volivcev in tudi ti lahko spremenijo rezultat. A gotovo je, da politika vse bolj drsi na desno, tako kot se je zgodilo denimo v Avstriji. Gre za trend, ki se pojavlja v vseh državah. Niti Italija ni imuna nanj.

Vsa volilna kampanja je usmerjena v vprašanje varnosti in migracijskih tokov, na žalost se premalo posveča stvarnim problemom, ki pestijo ljudi vsak dan. Tega ni zaslediti v predvolilnih razpravah. Vsa teža je na nasilnih dogodkih, ki so se zgodili v zadnjem času, na primer napad v Macerati, v katerem so bili tarče priseljenci. Normalno je, da je tisti, ki vlada, vedno pod udarom in plačuje za poteze, ki jih je naredil. Nekatere zaradi gospodarske krize niso bile ravno zelo popularne, a so bile nujno potrebne. Reforma pokojninskega sistema je prizadela veliko ljudi, je pa bila nujna za uravnoteženje javnih financ.

Kaj se je v teh letih zgodilo z Demokratsko stranko (DS)?

Ne kaže pozabiti, da DS na zadnjih parlamentarnih volitvah ni osvojila večine v senatu, njen takratni voditelj Pierluigi Bersani je bil zato primoran poiskati širšo podporo na sredini. Nato so v stranki izbrali novega vodjo Mattea Renzija in z njim se je preoblikovala tudi vsebinska plat DS. Renzi, ki je zelo svojeglav in premalo pripravljen poslušati druge, je na volitvah v evropski parlament leta 2014 dosegel 40 odstotkov podpore, kar je v današnjih razmerah – ne samo v Italiji, ampak tudi v drugih državah – zelo visoka številka. Žal pa je od takrat stranka začela drseti navzdol zaradi napak, od tega, kako je bila izpeljana ustavna reforma, do tega, kako je bil sprejet nov volilni zakon.

Demokratska stranka je nastala iz združitve dveh strank, krščanske demokracije in komunistične stranke, ki sta bili v vsem povojnem obdobju na različnih straneh. To pomeni, da obstajajo med volivci in člani še vedno različni pogledi, Renzi pa je bil premalo pozoren na to raznolikost in je dopustil, da se je po referendumu zgodil razkol, ko je iz stranke izstopil velik del članov. Sedaj si nekateri prizadevajo za vzpostavitev ponovnega dialoga.

Z vsebinskega vidika je Demokratska stranka, ko je bila v vladi, sprejela reforme, ki so levičarske in so odraz širših pogledov na družbo. Narejeno je bilo veliko pozitivnega, žal pa to ni prišlo v ospredje zaradi Renzijevih izjav oziroma njegovega obnašanja.

Je Renzi danes breme za stranko?

Za nekatere je breme, za druge pa je inovativen, na neki način je razbil dolgotrajno nepremakljivost italijanske družbe in politike. Isti ljudje so bili na sceni že predolgo in niso bili pripravljeni na spremembe. On je te spremembe začel uvajati, kar je bilo zelo pozitivno, vendar bi moral biti dovzeten tudi za dogovarjanje z drugimi, saj pač vsega ne moreš narediti sam.

Omenili ste ustavno reformo. Je bila to napaka ali je bilo napačno zgolj to, kako se jo je Renzi lotil?

Absolutno ni bila napaka, Italija potrebuje ustavno reformo. To ni bil prvi, ampak že tretji poskus. Za ustanovno reformo je treba dobiti čim širšo podporo, ker gre za temeljni dokument. Reforma ni načela bistvenih vrednot, ki so nastale iz odporniškega gibanja, ta prvi del ustave je torej ostal nespremenjen. Šlo je za spremembe drugega dela ustave, predvsem odpravo dvodomnega sistema, ki blokira tudi italijansko politiko in delovanje parlamenta. Sistem je takšen, da vsak zakon roma skozi oba domova parlamenta, in to je zamudno. Poleg tega imamo tudi preveliko politikov.

Z vsebinskega vidika ta reforma torej ni bila slaba, vendar je bila na neki način vsiljena in ni bila dogovorjena. Problematičen je bil tudi način, kako je bil izpeljan referendum, Renzi se je postavil kot edini zagovornik teh sprememb – in to je reformo pokopalo. Prepričana sem, da potrebujemo reorganizacijo države. Nekateri predlagajo predsedniški sistem. Obstajajo različne možnosti, vsekakor pa mislim, da sistem, ki ga imamo, ne ustreza več potrebam današnje družbe.

Še ena od negativnih posledic reforme je bilo hitrejše usihanje zaupanja v tradicionalne stranke.

Po eni strani je to nezaupanje postalo stalnica v vseh razvitih državah. Če pogledamo Slovenijo, vidimo, da vsako leto nastane neka nova stranka in potem po nekaj letih izgine. Ljudje danes sploh nimajo več zaupanja v tradicionalne stranke, zato se je tudi v Italiji tako razvilo Gibanje 5 zvezd, ki je nastalo kot protest proti obstoječi situaciji. Toda protestiranje in prevzemanje odgovornosti za upravljanje države sta dve različni stvari. Primer tega v Italiji je Rim, kjer imamo županjo iz vrst G5Z, ki je dokazala, da funkcije absolutno ni sposobna opravljati.

Si Italija, v kakršnem stanju je danes, lahko privošči politično nestabilnost?

Politična nestabilnost bi bila zelo tvegana, tudi zaradi tega, ker vsi statistični podatki kažejo na pozitivne premike. Če se to sedaj blokira, bomo spet storili korak nazaj. Potrebovali bi vlado, ki bi zagotovila nadaljevanje reform in sedanje gospodarske rasti. Mislim, da bi to koristilo tudi Evropi, saj je Italija ena izmed ustanovnih članic EU in ena od vodilnih držav.

Ali Evropa podcenjuje potencialni problem, ki ga predstavlja Italija?

Kljub vsemu verjetno ni tako hudo, položaj je primerljiv s tistim v drugih državah. Ne verjamem, da je v Italiji težje. Imamo osnovno demokratično tkivo, ki je zelo solidno. Sistem krajevnih uprav, dežele, pokrajine, občine – vse to funkcionira na najboljši način. Imamo tudi zdravo gospodarsko tkivo, tako da Italija s tega vidika ne predstavlja nobene nevarnosti. Edino vprašanje je, če se bo politika prevesila na desno oziroma če bo postala bolj protievropsko usmerjena. Na to pa mora biti Evropa bolj pozorna.

Evroskepticizma je v Italiji vedno več in na primeru Velike Britanije smo videli, kaj to pomeni. To je posledica gospodarske krize, ki je ustvarila novo negodovanje. Nekatere stranke iščejo krivca za to in v tem primeru je to Evropa. Res pa je tudi, da so spremembe v Evropi potrebne. Razlika med tistimi, ki imajo, in tistimi članicami, ki zaostajajo, je velika. Evropa ni doumela migracijske krize, na tem področju nima niti skupne politike. Mislim, da je Evropo treba predvsem utrditi. Nekatere politike morajo biti skupne in teh se morajo vse države držati enako. Ne more biti tako, da kadar se ti splača, si del EU, če se ti ne splača, pa greš po svoje. Tudi glede migracij bi se moralo breme razdeliti.

Bipolarno politično razmerje je v Italiji že nekaj let podrto. Ali lahko novi volilni zakon povrne staro stanje? To je bil navsezadnje tudi del njegovega namena.

Težko bi volilni zakon sam po sebi pogojeval ta sistem. Prepričana sem, da bi potrebovali večinski sistem z dvojnim glasom, tako kot imajo to urejeno v Franciji, po katerem bi se moral vsak prej opredeliti, kam gre njegov glas. Drugi pravijo, da je proporcionalni sistem najboljši, ker najbolj odraža voljo volivcev. Vendar v primeru Italije ta še bolj pospešuje negotovost, prav zaradi tega, ker imamo tri politične bloke. Dejstvo pa je, da je težko sprejeti dober zakon tik pred volitvami, kot se je zgodilo v Italiji.

Po dveh mandatih v Rimu ste konec lanskega leta napovedali, da ne boste več kandidirali na parlamentarnih volitvah. Mislite, da bi bili izvoljeni še v tretje, če bi se drugače odločili, ali bi vam to morebiti preprečil novi volilni zakon?

Verjamem, da bi bila. Verjetno bi bila nosilka liste Demokratske stranke, vsaj tako mi je bilo obljubljeno. Mislim, da sem v teh desetih pridobila zaupanje skoraj vseh Slovencev, saj sem vedno poskušala delati tvorno in v sodelovanju z vsemi deli manjšine.

Vaša morebitna naslednica Tatjana Rojc ni nosilka liste, uvrščena je na drugo mesto. Po mnenju mnogih so njene možnosti za izvolitev majhne.

Idealno bi bilo, če bi bila nosilka liste, vendar smo od vsega začetka vedeli, da ne bo tako. Vsekakor sem prepričana, da nam jo bo uspelo izvoliti.

Kaj bi pomenilo za manjšino, če bi se na koncu izkazalo, da ste bili vi njena zadnja predstavnica, ki je bila izvoljena v italijanski parlament?

To bi bil velik poraz za vse tiste, ki smo si prizadevali, da se te zastopanosti ne izgubi, pa tudi velik poraz za italijansko demokracijo. Manjšina bi izgubila svojega predstavnika, ki poskuša reševati njene probleme. V tem primeru bi morali še hitreje spremeniti volilni zakon, da bi bilo to mesto zagotovljeno mimo strankarskih pripadnosti.

Bi bil to tudi poraz za Slovenijo?

Slovenija si je vedno prizadevala za rešitev tega vprašanja, žal manjšina v zadnjih letih ni bila sposobna predstaviti dogovorjenega predloga glede volilnega zakona. Izhajati moramo predvsem iz tega, da sistema, kakršnega ima Slovenija za svoje manjšine, ni mogoče prenesti v Italijo. Prvič zaradi tega, ker Slovenci doslej nismo marali preštevanja, kar velja za Italijane in druge manjšine, ki živijo v Sloveniji. Drugič pa zato, ker je v Sloveniji možen dvojni glas in torej se lahko vsakdo izreče glede na svojo idejno strankarsko pripadnost in potem izbira kandidata, ki je predstavnik manjšine. To v Italiji ni možno, ker ima po italijanski ustavi vsak človek le en glas.

Po Evropi obstajajo različni modeli, od tega, da imajo manjšine pri vladi svojega predstavnika, do tega, da imajo okrožje, ki je res manjšinsko. Toda najti občine, ki so izključno slovenske, je težko. Vse naše občine so dvojezične, samo v treh občinah na Tržaškem in v treh na Goriškem so Slovenci v večini. Težko bi bilo, če bi zgolj te izbirale kandidata, saj je Slovencev veliko več. Ne glede na to, ali bo Tatjana Rojc izvoljena ali ne, je treba najti model, ki zagotavlja vsakemu posamezniku, da se opredeli po svojem prepričanju. Zakaj, je razvidno denimo pri istospolnih porokah. V manjšini nimajo vsi enakega stališča do tega vprašanja, zato je prav, da se ohrani izbira.

Vsekakor pa bi bilo prav, da glede manjšinskih vprašanj dobimo skupnega kandidata. Tudi v manjšini so nekateri prepričani, da pripadnost njej ne more biti edini ključ, na podlagi katerega bi se moralo izbirati na volitvah. Približno odstotek ali dva odstotka zakonov, ki pridejo pred parlament, neposredno zadevata manjšino. Vse drugo zadeva Slovence kot državljane Italije. Če oddaš svoj glas zgolj zaradi manjšinske pripadnosti, je to malo omejujoče. Veliko dela je treba opraviti v sodelovanju z ministrstvi. Samo en parlamentarec od 900 parlamentarcev ne doseže ničesar. Za sabo je treba imeti nekoga, ki te podpira. Če ne bi imela odločilne podpore svoje stranke, ne bi dosegla nič. Mogoče je za nemško manjšino drugače, njihovi glasovi v senatu so bili včasih odločilni pri tem, ali je bil kakšen zakon sprejet.

Zahteve po recipročnosti torej niso realne?

V manjšini imamo zelo različna gledanja glede tega. Če smo za preštevanje, nam bodo tudi druge stvari delili na podlagi številk. Če bi privolili v preštevanje, se sprašujem, koliko ljudi bi se sploh izreklo za Slovence? In če bi se to zgodilo, bi to verjetno veljalo za vse manjšine v Italiji. V Italiji so tri narodne manjšine, potem so tu še jezikovne manjšine, ki jih priznava vsedržavni zakon. Gre za zapleten proces. Mogoče pa bi morali stremeti k drugačnim rešitvam, vendar ta predlog mora zrasti znotraj manjšine, s tem da je treba zadevo preučiti strokovno in preveriti, kakšne so realne možnosti.

Je za poenotenje manjšine glede tega vprašanja potreben neuspeh Tatjane Rojc?

Mislim, da ne. Potrebujemo predvsem dobro voljo vseh. Razumeti moramo, da se dolgoročno vsem splača, da se to zadevo reši in da se to vprašanje ne načenja ob vsakih volitvah.

Slovenski predstavniki poudarjajo, da so odnosi z Italijo dobri in da se je v letih, ko ste bili v parlamentu, uredilo veliko vprašanj v zvezi s položajem manjšine. Posebno izstopa zagotovitev sistemskega financiranja. Bi lahko to dosegli brez predstavnika v Rimu?

Zelo težko. Lahko se seveda zanašamo na druge parlamentarce iz vrst leve sredine, ki je bila vedno bolj dovzetna za manjšinska vprašanja. V teh dveh mandatih so mi tudi drugi parlamentarci leve sredine iz dežele Furlanije - Julijske krajine večkrat priskočili na pomoč. Bila sem članica poslanske zbornice, v senatu pa je bilo treba moje popravke potrjevati, tako da sem vedno imela oporo. Seveda pa to ni isto, kot če imaš svojega poslanca. Ni iste občutljivosti. Manjka znanje, poznavanje problemov. Res mislim, da kljub odprtosti, ki smo jo v teh letih pri vladi in parlamentu zaznali do manjšine, brez stalnega opozarjanja ne bi bilo isto.

Jure Kosec, Delo