Igor Leiler v Kjotu kuha žgance in krvavice Japoncem


Avtor: U.S. Datum: 1774 dni nazaj.


Zdi se malo verjetno, a je res: na Japonskem, natančneje v Kjotu, je slovenska restavracija. V njej kuha Igor Leiler, ki v Kjotu živi že skoraj štiri desetletja. Tja ga je pripeljal študij teoretične ekologije, a življenje je naneslo tako, da zdaj Japoncem kuha žgance in doma kisa zelje.

Igor Leiler: »Vse leto je na jedilnem listu primorska rižota, zlata vredne so gibanice, tudi svinjska pečenka je zelo priljubljena.«

Igor Leiler: »Vse leto je na jedilnem listu primorska rižota, zlata vredne so gibanice, tudi svinjska pečenka je zelo priljubljena.« Foto: Dnevnik

Igor Leiler je po študiju delal kot asistent na fakulteti za matematiko in se trudil končati magisterij iz matematike, najprej v Ljubljani, potem pa v Zagrebu. »Bolj kot matematika sama me je zanimala njena uporaba in ker me je biologija precej zanimala, sem se odločil za študij teoretične, matematične biologije, ki jo je bilo tedaj mogoče študirati v Rusiji, Angliji, na Nizozemskem, v Kanadi, ZDA in na Japonskem. Odločil sem se za Japonsko, ker sem želel študij združiti z zen meditacijo,« je razložil. V Ljubljani je meditiral sam, a prišel je do točke, ko je začutil, da bi potreboval učitelja v obliki človeka, kar bi najlažje našel na Japonskem. Ko pa je prišel na Japonsko, je ugotovil, da oboje ne bo združljivo, in se posvetil bolj ali manj le študiju. Po končanem študiju je ustanovil podjetje za edukativne računalniške igrice za otroke. »Skupaj smo spravili nekaj več kot deset naslovov. Bili pa smo malce prezgodnji. Osebni računalniki so sprva le počasi osvajali trg. Očetje so jih sicer kupovali, a to so bili dragi nakupi, kar je pomenilo, da otroci niso imeli dostopa do računalnikov. Zato nas je veter odpihnil s trga, skupaj z nami tudi vse druge, ki so se trudili v isti smeri,« zdaj razmišlja o svoji računalniški poslovni poti.

Kot pravi, je bil tedaj res utrujen, finančno na dnu, pa še računalnikov ni več hotel niti videti. »S pomočjo prijateljev sem se postavil na noge in odprl slovensko restavracijo. Odločil sem se za kuhanje, stvar, ki sem jo zelo rad počel od otroških let naprej,« je iskreno priznal.

Kuhati je res začel v kuhinji svoje mame, kjer je bil bolj kuharski pomočnik, saj je pral riž, lupil krompir in podobno. »Dejstvo pa je, da sem se z opazovanjem mame pri kuhanju ogromno naučil.«

Za to so mu zdaj najbolj hvaležni Japonci. Vse v svoji restavraciji Pikapolonica pripravlja sam: potico, gibanice, pečenke, krvavice, tudi kruh. Pri delu mu pomaga žena, Japonka, ki pa bolj skrbi za serviranje jedi.

Celoten članek lahko preberete na strani časopisa Dnevnik.


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo