Patrizia Jurinčič in Lara Vouk sta igralki. Lara je študentka, Patrizio pa lahko vedno bolj pogosto vidimo na odrskih deskah tudi velikih slovenskih gledaliških hiš. Dekleti združuje dejstvo, da sta doma iz Italije in Avstrije. Patrizia je Slovenka iz Trsta, Lara pa koroška Slovenka, doma iz Rinkol pri Pliberku. Mladi igralki je gledališki študij popeljal v Ljubljano na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo. Patrizia je lani s svojo predstavo Moj 900 zaključila magistrski študij na AGRFTju, smer gledališko petje, Lara pa je v 4. letniku študija na smeri dramska igra.

Patrizia

Od kod ljubezen do gledališča? Kako se je začela tvoja gledališka pot?

Patrizia: Začela sem z Lučko Susič pri gledališki skupini Slovenskega kulturnega kluba, v prvem letniku višje šole (v Sloveniji je to srednja šola, op. nov.). Nekaj let kasneje sem se vključila še v Studio Art, ki je deloval pri Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, in takrat sem začela razmišljati, da bi se s tem lahko profesionalno ukvarjala. Prvič me na AGRFT niso sprejeli in takrat sem se dokončno odločila, da si to res želim. Razmišljala sem o tujini, da bi izkoristila znanje italijanščine ali da bi šla v London ali Rusijo. Naslednje leto pa so me sprejeli na AGRFT in mi tako skrajšali pot.

Lara: Na gimnaziji sem sodelovala pri amaterski gledališki skupini, to je bil moj prvi stik z odrskimi deskami. Vendar takrat sploh nisem razmišljala o igri kot poklicu. Prej o kostumografiji, študirala sem namreč modno oblikovanje. Za igro sem se potem odločila čisto po občutku, preblisk.

Lara

Si Slovenka, zamejka … kdo si?

Patrizia: Sem Slovenka, ker imam oba starša Slovenca. Mislim, da je v meni tudi ščepec Italijanke, saj sem živela v Italiji in sem dvojezična. Mislim, da je to ogromna sreča, zaklad, ki ga je treba izkoristiti. Sem gotovo tudi Tržačanka. Beseda zamejka pa mi ni bila nikoli všeč, zdi se mi, da nas zapira, morala pa bi odpirati, saj smo dvojezični.

Lara: Sem koroška Slovenka, to še najboljše opiše kar se počutim. Svojo dvojezičnost sem si vedno štela v prid, na veliko različnih področjih. Že samo kar se tiče komunikacije, ki ti je omogočena z več ljudmi, učenja drugih tujih jezikov, poklicne perspektive ... Imeti priložnost dvo- ali večjezične vzgoje ima izključno prednosti.

Patrizia, kako poteka tvoja trenutna ustvarjalna razpetost med Trstom in Ljubljano?

Patrizia: Letos sem res razpeta med Trstom in Ljubljano, ta relacija mi je všeč. V Trstu sem se imela to sezono s soigralci super. Imam občutek, da sem na tržaško gledališče nekako čakala, ali pa je gledališče čakalo mene. Super se je bilo vrniti. Moje osebno življenje pa se trenutno nagiba k temu, da ostanem v Ljubljani, a to ne pomeni, da se ne bom nikoli več vrnila v Trst. Nikoli ne reci nikoli. Če si predstavljam svojo ustvarjalno pot, jo vidim na več koncih. Moja želja je, da bi lahko ostala na svobodi, zaenkrat pa tudi ne kaže, da bi se kje ustalila.

Kaj trenutno ustvarjaš? Letos smo te lahko videli v kar nekaj predstavah, bodisi v Trstu kot v Ljubljani.

Patrizia: Moj projekt leta je gotovo Dogodek v mestu Gogi. To, da lahko nekdo tako zgodaj dobi tak zalogaj, se ne dogaja pogosto, zdi se mi, da je lepo in drzno, da so mi zaupali to vlogo. Daniel Malalan je super soigralec. On je tudi prvi, s katerim sem skupaj pela na odru, v predstavi Ti in jaz, Mali medo, kjer sem vskočila namesto Vesne Pernarčič. Tako, da mi je bilo lepo podoživeti te trenutke. Poleg tega igram v predstavi Kako osvojiti fanta (4 simpl koraki) v koprodukciji Koprskega Gledališča in Cankarjevega doma. Ta predstava mi je pri srcu, ker jo je napisala moja sošolka in je nekako bilo, kakor da bi se spet združil naš razred. Drugače pa v Lutkovnem gledališču igram Japonske pravljice, v Trstu pa Malo šolo za klovne. To sta otroški predstavi, všeč sta mi, ker sem začutila otroško publiko, ki je bistveno različna od odrasle.

Predstava, ki pa je res »moja moja moja«, je šolska produkcija Moj 900. Rada ga igram, ker si predstavljam, da je korak v smeri tega, kako si jaz predstavljam tisto čudo, ki mu rečemo muzikal in je v Sloveniji zelo malo raziskano področje. MGL je edino gledališče, s katerim se sistematično ukvarja. Zdi se mi, da ima muzikal kup in pol potencialov, ki bi jih zelo rada raziskala. Moj 900 je mini korak v tej smeri. To, da ga letos igram v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu, je zelo lepa priložnost, saj imajo šolske produkcije redko take priložnosti. Lepo je, da predstava živi naprej.

Trst in Ljubljana. Kje je tvoja meja med njima, kako ju doživljaš?

Patrizia: Čeprav je Ljubljana po številu prebivalcev enako velika kot Trst, je še vedno glavno mesto in kot glavno mesto je stičišče, melting pot, kar je Trst nekoč bil in zdaj ni več. Žal mi je, da ga nisem spoznala takrat. Danes ima možnosti, da bi spet to bil, je univerzitetno mesto, zdi se mi, da se v Trstu dogaja, hkrati pa se diha čuden zrak, ki je hkrati tudi lep in fascinanten. So trenutki, ko grem na razgledno točko Sv. Primoža v Križu in mi je to najlepše mesto na svetu, tudi, ker je povezano z morjem in je Moj 900 nastal tudi zaradi tega. Ljubljana tega nima, je pa res, da je zdaj Ljubljana postala mesto mojih prijateljev, sošolcev, fanta in mesto, kjer si gradim bodočnost, Trst pa je vezan na mojo preteklost, ki pa je seveda ne gre pozabiti.

Lara, katere so tvoje ambicije, želje?

Lara: Prej si omenila ljubezen do gledališča … bolj bi rekla ljubezen do ustvarjanja. Na akademiji sem se o sebi naučila, da me v bistvu ne zanima celo življenje samo igrati. Bom kar čisto utopično povedala: moja želja je pri vsakem projektu prevzeti drugo funkcijo: igra, kostum, vizualno, glasba, svetloba, organizacija ... Kar me žene, je želja po ustvarjanju, predvsem po skupnem ustvarjanju z ljudmi, ki so mi blizu. Blizu so mi, ker imamo neko skupno gonilo, nek skupen cilj. In projekti, kjer čutiš neko posebno povezavo, energijo med vsemi sodelujočimi, so razlog zaradi katerega si želim delati na tem področju. Sile, ki takrat nastanejo, in ljudje, ki jih spoznavaš. Ideje vsakega posameznika, ki rastejo preko drugih … pri takih projektih hočem sodelovati. Kaj in kako točno, v kateri funkciji, v kateri vlogi, to je potem na drugem mestu.

Kaj iščes v očeh gledalcev?

Lara: Iskren odziv po predstavi, projekciji. Nočem delati stvari, zato da bodo ljudem všeč. Delam stvari, ki jih začutim v sebi in začutim potrebo, da jih dam ven, iz sebe. Če se kdo poistoveti, razume in mu je lepo, je tudi meni lepo. Sicer pa nimam nič proti, če je reakcija obratna. Pomembno mi je le, da se gledalci res vprašajo po lastnih občutkih in mnenje po ogledu kateregakoli umetniškega dela.

Kako si razpeta med Koroško in Ljubljano? Kam te bo popeljala umetniška pot?

Lara: Trenutno zaključujem študij in pripravljamo diplomsko produkcijo. Poleg tega si počasi urejam načrte za obdobje po faksu. Rada bi delala tako v Sloveniji kot v Avstriji, pa tudi kjerkoli drugje, če bom imela priložnost. Koroški Slovenci sicer nimamo svojega gledališča in tudi s filmom je težko. Tam bi lahko recimo vodila tečaje za otroke ali delavnice za mlade in otroke.

Predstave pa bodo aktualne spet jeseni, prej moram nujno na potovanje. Pred poletjem pa me čaka še nekaj manjših projektov, glasbenih in filmskih.

Danes se kulturi in nasploh umetnosti ne pišejo dobri časi. Marsikdaj ju zasenčijo politične afere, ekonomska in humanitarna kriza … Imaš upanje v umetnost?

Patrizia: Imam ga, drugače se ne bi ukvarjala z gledališčem. Onkraj politične scene, ki ni zanemarljiva, gojim skrivno upanje v medij gledališča. Čeprav v Ljubljani ljudje hodijo v gledališče, je splošen trend, da se ne hodi več, gledališče ni več »in«, je elitno. Čakam na čase, ko gledališče ne bo več elitno in bo spet, kakor je bilo za časa Shakespeara, ker verjamem, da bo še lahko tako. Človeška energija se namreč ne more nadomestiti, treba jo je dati ljudem. Včasih ljudje ne začutijo, da je na odru živ človek, ne začutijo njegove energije … To je treba vrniti v gledališče. Igralec na odru v laži pripoveduje nekaj iskrenega. Gledališče je laž, a v resnici v lažnih oblekah govori svojo resnico, ker če za lažjo igralca ni resnice, ne more povedati ničesar.

Lara: Absolutno sem mnenja, da sta kultura in umetnost zapostavljeni in da to ni le krivda države in vlade, ampak ravno tako institucij samih. A se zdaj ne bi spuščala v to. Osebno hočem delati na področju umetnosti in kulture, ampak čim bolj neodvisno.

Vir: Barbara Ferluga