Isabel Bertelsen Hočevar o negotovi prihodnosti Venezuele


Avtor: U.S. Datum: 1651 dni nazaj.


V hiši, v kateri so v venezuelskem mestu Merida 1630 metrov visoko v Andih živeli ded, mama in tete, zdaj živi Isabel Bertelsen Hočevar, mlada igralka, tretja generacija Slovencev v Venezueli. Živi v deželi, ki je nekoč slovela po telenovelah in misicah, v zadnjih letih pa le še po nemirih, pomanjkanju in hiperinflaciji.

Isabel Bertelsen Hočevar je skupaj z bratom dejavna v društvu venezuelskih Slovencev, hkrati pa je med tistimi mladimi, ki se glasno zavzemajo za spremembe v svoji državi.

Tri generacije družine Bertelsen Hočevar: Isabel z bratom, mamo in dedom pred njihovo hišo z narisanim slovenskim grbom. (Foto: osebni arhiv Isabel Bertelsen Hočevar)

Kakšna je vaša družinska zgodovina? Kako je vaša družina prišla v Venezuelo?

»Ded Jožef Hočevar se je rodil v Velikih Laščah leta 1921. Po drugi svetovni vojni se je preselil v Venezuelo, v državo, ki je tedaj slovela po demokraciji in stabilnosti, medtem ko so bile sosednje države vpletene v nasilne nemire. Ded se je poročil z Venezuelko iz Meride, se v to mesto preselil in postal profesor ekonomije na Universidad de Los Andes. Bil je zelo ugleden in spoštovan meščan – po njem se imenuje knjižnica na ekonomski fakulteti. Nikoli pa ni pozabil Slovenije. Tako ponosen je bil na svojo slovensko dediščino, da je svojim štirim otrokom vedno govoril o domovini. Mama je bila kot študentka leto dni na izmenjavi v Sloveniji in se je naučila slovensko. Tedaj se je tudi zbližala s tistim delom družine, ki je po vojni ostal v Sloveniji. Ded je bil tako ponosen ob osamosvojitvi Slovenije, da je na pročelje hiše narisal velik slovenski grb. Z bratom sva odraščala ob slovenskih otroških pesmicah in sva z veseljem jedla palačinke in potico. Ko sva odrasla, sva se odločila, da bova vez z državo ohranilo prek kulture, literature in umetnosti. Pravzaprav bi lahko rekla, da je moja vez s Slovenijo hkrati oddaljena in zelo intimna.«

Ali ste kdaj obiskali Slovenijo?

»Na žalost ne. Ko sem odrasla, se je položaj v Venezueli zelo poslabšal in vse težje je potovati. Zelo bi si želela odpotovati v deželo svojih prednikov in se naučiti jezika. Posebno zdaj, ko bi se močneje povezala z deželo, ki sta jo tako ljubila.«

Zakaj ste se odločili za igralsko pot?

»Odkar pomnim, je bilo igranje del mojega življenja. Obožujem stati na odru in biti pred kamero. Prepričana sem, da je pripovedovanje zgodb globalna oblika komunikacije, ki se nas lahko dotakne in nas premakne. Rada imam gledališče in film, saj menim, da lahko s pomočjo pripovedi najdemo smisel življenja. Igram, ker je spreminjanje v različne like moj slog podajanja zgodb. Umetnost na splošno je orodje zdravljenja, saj nas povezuje v krog medsebojnega razumevanja in empatije, ker poudarja to, kar je univerzalno človeško.«

Kako močna je v Venezueli cenzura?

»Cenzura ima v Venezueli mnogo obrazov. Poleg neposredne težke in represivne cenzure je tu še mehka, a močna cenzura, ki izhaja iz gospodarskih razmer v državi. Vlada ima monopol nad tujimi valutami. Papir in mnogo drugih stvari pa je treba uvoziti, tako da imajo venezuelski časopisi in revije zelo omejen doseg. Prav tako je opaziti počasen propad infrastrukture telekomunikacij in spleta, ker imajo podjetja čedalje manj denarja za vzdrževanje in obnavljanje infrastrukture. Tako postajamo vse bolj izolirani. Vse manj je tudi zasebnih naložb. Denimo neodvisni studio za animacijo Lulomotion je že pred leti nehal delovati, ker se ni mogel več spopadati z nevzdržnimi gospodarskimi razmerami in hiperinflacijo. Tuje filmske družbe ne prihajajo več v državo, neodvisni filmski ustvarjalci pa nimajo denarja, da bi dokončali svoje projekte. Igrala sem v kar nekaj filmih, ki jih ne morem zapisati v svoj življenjepis, ker zaradi pomanjkanja denarja nikoli niso bili končani.«

Kaj pa telenovele, po katerih je slovela Venezuela, ali jih še snemajo?

»Majda, mamina sestrična v Sloveniji, je vedno zelo rada govorila o venezuelskih telenovelah in vem, da so bile v Sloveniji zelo priljubljene. Odkar je vlada zaprla televizijsko postajo RCTV, v kateri so bili največji vladni kritiki, je produkcija telenovel nazadovala. Sicer še obstajajo, a jih snemajo v ZDA, v Miamiju in večinoma predvajajo zunaj Venezuele.«

Kako težko je življenje v Venezueli?

»Zelo težko, posebno za starejše in bolne. Mama je umrla zaradi raka in bolezen je bila veliko hujša, kot je to običajno, ker onkoloških zdravil ni bilo. Ni nam uspelo dobiti niti morfija, da bi ji lahko lajšali bolečine. V Venezueli minimalna plača ni dovolj za nakup para čevljev, komaj je dovolj za hrano.«

Zakaj menite, da vaša oblast ne sprejme ponujene humanitarne pomoči iz tujine?

»Ker jim je vseeno. V državi je humanitarna kriza. Ljudje umirajo, ker nimajo dostopa do prave zdravniške pomoči in zdravil. Ali celo do hrane, kar je res žalostno. Potrebujemo pomoč, toda vlade to preprosto ne zanima. Prepričani so, da če bi sprejeli tujo pomoč, bi to pomenilo, da je revolucija propadla, tega pa ne želijo priznati, ker bi potem morali sestopiti z oblasti. Za režim je to vprašanje njihovega obstoja in za to, da ostanejo na vodilnih položajih, so pripravljeni storiti prav vse. O tem so se dobro poučili pri kubanskem režimu.«

Kaj menite o tem, da je ameriški predsednik govoril celo o vojaškem posredovanju v Venezueli?

»Pri nas imamo pregovor 'entre la espada y la pared', kar pomeni, da se znajdeš med mečem in zidom. Vem, da bi vojaško posredovanje za mojo državo pomenilo nekaj groznega, umiranje in uničenje ter dolgoletne posledice, tako kot smo videli v Iraku. Toda po drugi strani nisem prepričana, da bi lahko Venezuelci sami končali krizo. Nimamo ne demokracije, ne glasu, ne moči.«

Kako se mladi spopadate z razmerami v državi?

»Mladi smo bili vedno v prvih vrstah protestnikov. Tisoči so ogrozili svoja življenja, da so nasprotovali režimu. Organizacija Human Rights Watch, ki jo na andski univerzi vodi moja teta Mayda Hočevar, je denimo ugotovila, da je med lanskimi protesti veliko mladih izgubilo vid, saj so vladne sile nasilno napadle protestnike in jih namenoma ciljale v oči. Veliko ljudi je bilo aretiranih in so preprosto izginili. Po drugo strani umetniki protestiramo drugače. Nekateri so v znamenje protesta po mestu hodili goli. Nastalo je mnogo protestnih grafitov, umetniških instalacij, pesmi in gledaliških predstav. Na žalost pa je trenutno najbolj razširjeno izražanje protesta med mladimi izseljevanje iz države. Skoraj vsakdo v letih, ko je sposoben za delo, razmišlja o izselitvi in mnogo jih je že odšlo. In kaj se bo zgodilo, ko bodo vsi mladi odšli? Univerze bodo brez študentov, bolnišnice brez zdravnikov, ulice brez ljudi. V resnici ne vem, kaj mi bo prinesla prihodnost. Glede na trenutne razmere v državi se bom verjetno morala izseliti. Kar je ravno tako težko, kot je težko ostati. Ne glede na to, kje bom, pa vem, da bo moje glavno orožje igranje, edini univerzalni jezik, ki ga poznam.«

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo