Jezuit Janez Mihelčič je lingvist, profesor ruščine in japonščine. Živi in dela v Biškeku v Kirgiziji, kamor se je preselil po nekaj desetletjih poučevanja v Tokiu.

Čeprav tekoče govori pet jezikov, razume jih še šest drugih, je vedno govoril, da je z japonščino prvih dvajset let težko. Janez Mihelčič japonsko seveda govori že več kot dvajset let. Njegov stik z japonščino se je zgodil po ovinkih.

Kirgizi so bili še do pred nekaj leti močno navezani na svojo tradicijo. Tole je tržnica v Biškeku. (Foto: wikipedia)

Rodil se je v Radovljici. Po maturi leta 1961 je šel v ljubljansko semenišče, a so ga kmalu poklicali k vojakom na tromejo Makedonije, Albanije in Grčije. Ko se je vrnil, ga je tedanji škof Jožef Pogačnik poslal v Rim, da bi študiral v jezuitskem zavodu Germanicum et Hungaricum. »To je bilo prav naključje, saj so pred tem dvema študentoma, ki ju je predlagal škof, zavrnili izdajo potnega lista. Nato so škofu predlagali, naj na policijo pošlje seznam študentov, ki jih želi napotiti v tujino, pa bodo na ministrstvu ugotovili, komu bodo dali potni list. Škof je na to rekel, potem pa pošiljate vi in ne jaz. Ravno takrat sem se vrnil od vojakov in je izbral mene,« je razložil.

Vprašanje izobrazbe

Študirat je šel filozofijo. Toda v tistem času ga je prevzelo delo Frančiška Ksaverja in prebral je vse, kar je napisal o Japonski. »Z duhovnim voditeljem sva nato razpravljala o tem, da morebiti pa je to prst božji in moj klic. Ko sem prišel na počitnice v Slovenijo, sem škofa prosil za dovoljenje, da postanem jezuit in grem na Japonsko. Škof mi je dal blagoslov, da postanem misijonar.« Po koncu študija je najprej odšel na Irsko, da se nauči angleško, nato pa leta 1968 končno na Japonsko. Tedaj ni znal niti besede japonsko. A se je je naučil. Vmes je tri leta v Beogradu študiral ruščino, nato se je leta 1979 vrnil v Tokio, kjer je na jezuitski univerzi Sophia predaval ruščino vse do leta 1997.

Tako je videl preporod japonske družbe. »Ko sem leta 1968 prišel tja, je veliko stvari delovalo po starem. Japonska je bila tedaj deloma v ruševinah. Ne le stavbe, tudi ljudje, ki so do dneva konca vojne verjeli, da je cesar vsemogočen. Ko se je izkazalo, da ni tako, se je ljudem sesul vrednostni sistem. Generacije, rojene takoj po vojni, preprosto niso vedele, kaj je prav in kaj ne,« je dejal. Klub temu se je japonski družbi uspelo razviti v eno najmodernejših sodobnih družb. Janez Mihelčič je prepričan, da je eden od vzrokov za to odnos do izobraževanja: »Pred davnimi leti sem poslušal predavanje nekega ruskega profesorja, ki je raziskoval, zakaj je Japonski uspelo z modernizacijo, Rusiji pa ne. Kot pomemben dejavnik je navedel odnos do izobrazbe. Na Japonskem je res tako, da ne glede na to, kako revna je družina, bo poskušala vedno vsaj enega od otrok poslati v šole. V Rusiji pa ni bilo tako.«

Kasneje, ko se je leta 1997 preselil v Rusijo in malo kasneje v Kirgizijo, kjer še vedno na zasebni univerzi predava japonščino, je opazil še eno veliko razliko med rusko in japonsko družbo, za katero meni, da je ključna pri uspehu in razvoju japonske družbe: tam je zasebna lastnina sveta. V Tokiu je recimo brez težav kolo pustil na ulici čez noč ali celo več dni, vedoč, da ga nihče ne bo ukradel: »V Kirgiziji si ne upam pustiti kolesa niti pet minut pred trgovino, takoj bi ga odpeljali. V Kirgiziji je zasebna lastnina nekaj, česar ne spoštujejo, saj je v nomadski kulturi vse skupna last. Ko je bila leta 2010 revolucija v Kirgiziji, so ponoči v Biškeku izropali vse trgovine. Pa to niso počeli le reveži, nasprotno: vsi so ropali, tudi v prestižne avtomobile lexuse so si nalagali stvari iz trgovin. V Kirgiziji velja, da je vsa lastnina skupna. Tisti, ki drugim ukrade konja, je junak, saj je s tem povečal bogastvo svoje skupnosti.«

Trdoživa kulturna genetika

Dalj ko živi v Kirgiziji, bolj je prepričan, da je tisto, kar določa značilnosti nekega naroda, to, čemur pravi kulturna genetika: »Nekatere kulturne vrednote v narodu so tako trdožive kot geni v organizmu.« V Biškeku je denimo opazil, da čeprav v državi ni več pravih nomadov, se prebivalci še vedno hitro in brez težav selijo iz hiše v hišo. Edino, kar opaža, da je nekdanji nomadski narod pozabil, je odnos do narave: »Popolnoma brezbrižni so. Mesta so neznosno nasmetena. Povsod še dobiš brezplačno plastično vrečko, nikjer ne ločujejo odpadkov.«

Kirgizija je neodvisna država od leta 1991, toda kot opaža Janez Mihelčič, je to ena redkih nekdanjih sovjetskih republik, kjer ne kujejo zamer do Rusov. Verjetno zato, ker so Kirgizi sami v 19. stoletju Rusom predlagali, da bi postali del cesarstva, ker so ugotovili, da jim bo bolje pod Rusi, kot da bi še naprej davek plačevali Uzbekom: »Menim, da se zato do Rusov vedejo veliko bolj suvereno kot drugi narodi, ki so bili del cesarstva in kasneje Sovjetske zveze.« Od neodvisnosti je bila Kirgizija kar turbulentna država. Janez Mihelčič je tam doživel dve revoluciji, leta 2005 in 2010. Prav tako vsak dan opaža, kako je družba prežeta s korupcijo: »Tega ne razumejo kot nekaj slabega. Tudi sam ne morem obsojati matere, ki podkupi zdravnika, da hitreje v zdravljenje sprejme njenega otroka, ker preprosto nima druge izbire. Strašno pa je to, da vladajoči, ki bi lahko kaj spremenili, tega nočejo, ker od tega bogatijo.«

Med najbolj v nebo vpijočimi primeri korupcije je bila družina prvega kirgiškega predsednika Askarja Akajeva: »Bil je intelektualec, cenjen jedrski fizik, toda njegova družina je bila res nemogoča. Imeli so denimo v lasti vse bencinske črpalke. Nekoč se je čez noč bencin močno podražil, čeprav ni bilo nobenega vzroka za to. Kasneje so ljudje izvedeli, da je nekaj dni prej predsednikov sin v igralnici v Almatyju v Kazahstanu izgubil nekaj milijonov dolarjev in je hotel hitro zaslužiti.« Ni čudno, da so Akajeva leta 2005 vrgli z oblasti.

Demokracije v Kirgiziji ne bo dočakal

V desetletjih življenja v Biškeku opaža, da se kirgiška družba razvija, da se marsikaj izboljšuje, a nekatere stvari so še vedno precej v razvoju. »Bolje je, da ne zbolite, ker so javne bolnišnice obupne. Če plačaš in imaš zasebnega zdravnika, je bolje, toda javno zdravstvo je velika težava.« Tisto, kar Janeza Mihelčiča malo skrbi, je to, da Kirgizi počasi izgubljajo stik s svojo tradicijo. Kirgizija je večinska muslimanska država, kot pravi pater Mihelčič, do pred nekaj leti tega na ulici ni bilo zaznati: »V svoji veri so ohranili veliko predmuslimanskih tradicij. Res me do pred nekaj leti ni bilo strah, da bi tudi v Kirgiziji zavladal ekstremizem. V zadnjih letih pa je predvsem na podeželju vse bolj opazen nacionalizem. Če se bodo v državi pojavile napetosti, se bo to zgodilo med mestnimi in podeželskimi Kirgizi.« Leta 2010 se je tako zgodilo, da so tolpe Kirgizov na jugu države napadle tam živeče Uzbeke in jih več tisoč pobile, še več jih je bilo beguncev: »Te težave niso rešene, le pod preprogo so jih potisnili. V državi nenehno nekaj vre. Prave demokracije v Kirgiziji ne bom dočakal. Mogoče jo bodo otroci mojih študentov.«

Ne glede na to bo Janez Mihelčič še naprej profesor japonščine v Biškeku. »Dobro je, da sem v Kirgiziji, ker na univerzi nimajo starostne meje za upokojevanje. Na Japonskem bi bil že šest let v pokoju,« se je zasmejal in na vprašanje, ali bo o svojem zanimivem življenju napisal knjigo, dejal, da je slišal pregovor: »Če si en dan v eksotični deželi, napišeš knjigo, če si mesec dni, napišeš članek, če pa si dlje, ne pišeš več.«

Dnevnik