Jezik kot sredstvo sporazumevanja nas spremlja od rojstva naprej vse življenje in se prilagaja danostim, v katerih se človek znajde v življenju. Že novorojenčka obdaja jezik oz. obdajajo jeziki, ki so zanj pomemben stik s starši in z okoljem. To lahko primerjamo z blagim dotikom matere, ki otroka stisne k sebi. Tak je v dobrem primeru tudi dotik ali stik z besedo, ki otroku postane domača, zaupna povezava s svetom. Sprva v najožji družini, pozneje v vedno širši družbi. S pomočjo jezika si človek utira poti, vsak dodatni jezik, ki ga govori ali ga razume, širi njegov pogled ter mu omogoča lažje sooblikovanje družbenega življenja.

Jezik kot tak pa ni zgolj občevalno sredstvo, temveč ima tudi močno identifikacijsko vrednost. To velja še posebej za govorce manjšinskih jezikov, ki jih odlikujeta poseben čut za jezik in prizadevanje za njegovo zaščito. Jezik pomeni del identitete in njegova funkcionalnost je v tem primeru na drugem mestu. Vsekakor pa je odločilna tudi uporabnost jezika v vsakdanu, kajti leta terja od posameznika večji napor, ki je za ohranjanje in pospeševanje manjšinskega jezika potreben.

Iniciativa »Slovenščina v družini«, ki je začela delovati leta 2010, na različne načine skuša ozaveščati ljudi o pomenu posredovanja (manjšinskega) jezika v družini. Pri tem se pobuda ne omejuje samo na Koroško, temveč s predstavniki slovenskih narodnih skupnosti v širši regiji skuša izmenjavati izkušnje in se spodbudno želi soočati z danimi izzivi. Po srečanjih na Koroškem, v Italiji, na Hrvaškem in na Madžarskem, se letos na posvetu v Pavlovi hiši želimo težiščno posvetiti stanju slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Štajerskem, njenemu zgodovinskemu razvoju ter sodobnim značilnostim.

Prisrčno vabljeni!

SVSD