Vsake toliko me službene obveznosti odnesejo v tujino. Projekte, ki mi to omogočajo, imam precej rada, saj mi pomagajo, da se lahko vsake toliko malo prezračim, izmenjam izkušnje, ker doma pa res ne vemo čisto vsega, beležim dobre prakse drugod in razmišljam, kako bi lahko delovale v Sloveniji. Sploh pa se mi zdi, da menjava okolja na vsake kvatre dobro vpliva na nas. Četudi se zapelješ samo kakšno uro ven iz kraja, kjer sicer živiš.

Bilo je na sprejemu sredi Pariza, promocijska akcija za Slovenijo, ko jima pristopi priletna Američanka, navdušena nad našo državo in vpraša: “Katera križarka pelje v Slovenijo?” Njena kolegica na tem istem sprejemu je bila še boljša: “Imate pri vas taksije?” Fotor: Szilas via Wikimedia.

Država je zelena in varna, šole imamo dobre, zdravstveni sistem je daleč od vrhunskega, a vseeno precej spodoben, lokacija nam udobno omogoča, da smo v uri ali dveh z letalom takorekoč kjerkoli v Evropi in še bi lahko naštevala.

Včasih se mi zdi fino, da veliko ljudi ne ve za nas in imamo vse to lahko zase, včasih pa bi si vendarle želela, da bi bila Slovenija bolj prepoznavna v svetu, in da bi nas, kljub temu, da smo ena majhna fižika na zemljevidu, resneje jemali. Ampak za to bi morali tudi sami narediti kaj več. Ali drugače, da je temu tako in verjetno slabše kot včasih, smo si krivi sami ...

Zapis Nataše Briški v celoti lahko preberete na strani Metina lista.