Katja Polc, članica nevladne organizacije v New Delhiju: Okusna hrana, obupen zrak


Avtor: U.S. Datum: 1468 dni nazaj.


Katja Polc je iz majhne vasice v Zasavju odšla živet v indijsko prestolnico. Na megapolis se tudi po štirih letih življenja v njem še ni popolnoma navadila. Toda predana prostovoljnemu delu vztraja v velemestu, čeprav upa, da si bo v prihodnosti dom našla v kakšnem manjšem kraju.

Mlada Zasavka je svoj dom našla v indijskem megapolisu. Foto: osebni arhiv Katje Polc

Ko sva se pogovarjali, se je v ozadju slišalo nenehno hupanje, ki je skozi zaprto okno prihajalo v njeno stanovanje. »Zdaj je še tiho, ker je pol devetih zvečer,« se je ob zvoku New Delhija zasmejala Katja Polc, ki je iz majhne vasice v Zasavju odšla živet v indijsko prestolnico. Na megapolis se tudi po štirih letih življenja v njem še ni popolnoma navadila. Toda predana prostovoljnemu delu vztraja v velemestu, čeprav upa, da si bo v prihodnosti dom našla v kakšnem manjšem kraju.

Mnogi za Indijo pravijo, da je tako, da vam zleze pod kožo, ali pa je ne marate. Pri vas je bilo očitno prvo?

»No, malo drugače je bilo: tu sem ostala, ker sem spoznala fanta. Prvič sem prišla v Indijo kot prostovoljka, ostati bi morala nekaj mesecev, a sem takoj podaljšala na leto dni. Nekako nama je bilo lažje, da sem jaz prišla živet v Indijo, kot pa da se preseliva v Slovenijo. Čeprav pogosto prideva na obisk v Slovenijo in oba veva, da so odprte vse možnosti, kam in kako se bova preselila v prihodnosti. Ampak je res, da te Indija ne pusti hladnega in ti ponudi vsega po malem.«

Na kakšnih področjih prostovoljnega dela ste in še sodelujete?

»Prvi projekt, pri katerem sem delala, je bil povezan z mladimi. V nevladni organizaciji, s katero sem sodelovala, smo delali z mladimi iz zelo revnih družin, ki jim primanjkuje izobrazbe. Ponujali smo jim dodatne ure angleščine in osnove računalništva, pa tudi pomoč pri razvoju socialnih veščin. S tem smo jim pomagali, da so si lahko našli boljše službe, denimo v gostinstvu ali pisarnah. To sem delala leto dni. Zanimivo je bilo, da je šlo učenje v obeh smereh: jaz sem jih učila angleško, oni pa so mene spoznavali s kulturo. Izkušnja dela v slumih je bila res neprecenljiva. Pozneje sem začela delati na okoljskem področju, predvsem pri projektih, povezanih s sanitarnimi odpadki in vodnimi viri, recimo dostopom do čiste pitne vode.«

To je v Indiji velik problem, kajne? Ali je voda dobrina, povezana s socialnim statusom?

»Načeloma nikjer v mestu ne moreš piti vode iz pipe, in to ne glede na socialni status. So pa v mestu območja, kjer ni dostopa do vode, kar je povezano tudi s tem, da mesto nima lastne podtalne vode, ampak se ta črpa približno 40 kilometrov iz mesta. Delhi je prestolnica in zato so najemnine visoke, ljudje pa živijo v majhnih najemniških stanovanjih, kjer je omejena poraba vode. Nekatera stanovanja nimajo stranišč in prebivalci morajo uporabiti skupna, kar je predvsem težko za ženske. Pri projektu delam večinoma z otroki in pri tem srečujem take, ki jim je voda vsakdanja dobrina, ki priteče iz pipe, pa tudi s takimi, ki nimajo dostopa do tekoče vode, temveč imajo še vedno v hišah posode z vodo, te napolnijo pri zbiralnikih vode v skupnosti. Ti otroci vedo, da jim je na dan na voljo omejena količina vode, saj ima celotna družina na voljo morebiti deset, dvajset litrov vode na dan.«

Ročno pranje perila in sodobne aplikacije

Kaj vas poleg velikosti mesta v New Delhiju vedno presune?

»Mogoče občutek, da je mesto kot časovni trak, obenem začutiš preteklost, sedanjost in prihodnost. Tako ogromno mesto združuje raznolikost kultur, navad in tradicij predvsem pa različnih slogov življenja. Čisto običajno je ročno pranje perila in kuhanje na prostem, na drugi strani pa uporaba mobilnih aplikacij za metroje in taksije. Hočem reči, da se v mestu prepletajo stare ustaljene prakse in moderna tehnologija, kakršne niti ne uporabljamo v Sloveniji. Delhi postaja 'pametno mesto', kar bo v prihodnje resnično pomagalo tako številnemu prebivalstvu, da sobiva skupaj v hitrorastočem mestu. Prav tako je mesto vedno noro polno! Ne glede na to, kje si, vedno je okrog tebe ogromno ljudi, ki gredo po opravkih, v službo ali pa prodajajo na cesti. Prepolnost mesta je utesnjujoča. Zahodnjaki potrebujemo veliko več osebnega prostora kot Indijci. Tu se ljudje ne počutijo nelagodno, če stojijo tesno drug ob drugem. Meni pa pogosto primanjkujejo tihi, zeleni in prazni prostori. Malo oddiha najdem v mestnem parku. Kar me moti, so zagotovo ekonomski razredi in medosebni odnosi, kjer je jasno, da denar kupi ne samo moč, ampak tudi večje spoštovanje in status v družbi. Sama sem včasih celo namerno prijaznejša in spoštljivejša do ljudi, ki opravljajo manj plačana dela in si po mojem mnenju boj zaslužijo prijaznost kot pa dobro situirani ljudje, ki jim vsa dela opravljajo drugi, od vratarja do hišne pomočnice.«

In tega odnosa se verjetno ne da spremeniti, ker je preveč zakoreninjen v družbi?

»Upam, da ni preveč zakoreninjen. Indijska družba se počasi spreminja, toda za nekatere vrednote bo trajalo dlje. Ena takih spreminjajočih se vrednot je tudi zavedanje o ohranjanju okolja. Za zdaj še vedno velja, da človek napreduje po ekonomski in s tem povezani vrednostni lestvici, če si lahko kupi motor in mu ni več treba hoditi peš. A z izobraževanjem se to spreminja in nekateri posamezniki se zavestno odločajo za uporabo javnega prometa, koles ali pa hodijo peš. To je posebno pomembno v Delhiju, ki je mesto z najbolj onesnaženim zrakom na svetu. Ravno te dni imamo res obupno onesnažen zrak.«

Za tek ni zraka

Kaj to pomeni obupno onesnažen zrak? Pri nas si niti ne moremo predstavljati tako onesnaženega zraka.

»Težava je v tem, da je to onesnaženje z najmanjšimi trdnimi delci, to so PM2,5, ki najlažje pridejo do naših pljučnih mešičkov. Vzrokov, da so ti delci v ozračju, je ogromno in so večplastni, kar vključuje požige na riževih poljih v okolici in izpuste v prometu in industriji. V zimskem času nizke temperature, geografska lega mesta v kotlini in vetrovi ustvarijo razmere, da ti delci ostanejo v ozračju. Trenutno je v Delhiju tako onesnaženje, da se niti ne uvrsti na slovenske lestvice onesnaženja. V Sloveniji je recimo dovoljena meja delcev PM2,5 pod 50 na kubični meter zraka. V Delhiju je bila danes zjutraj izmerjena količina 800 na kubični meter zraka, kar je najvišja stopnja na lestvici, označena z oznako nevarno. Zdi se mi, da se večina prebivalcev niti ne zaveda, kaj pomeni biti dolgoročno izpostavljen taki onesnaženosti. Kratkoročno to vsak dan občutijo ljudje s kroničnimi boleznimi. Zdravstvene organizacije tudi opozarjajo, da v takšnih razmerah ni primerno aktivnejše gibanje. Sama rada tečem, ampak sem ugotovila, da postanem veliko bolj zadihana, po teku pa dobim glavobole. Žal sem se morala teku odpovedati.«

Govoriva le o temnih straneh življenja v Indiji – kaj pa vas navdušuje?

»O, hrana me vedno znova navduši. Že prej sem bila vegetarijanka, tako mi je bila hrana takoj všeč. Hrana je tudi ena najpogostejših tem pogovorov med Indijci. Ljudje si tu še vedno vzamejo čas, da jedo tri tople obroke na dan, ki si jih skuhajo doma. V podjetjih je navada, da vsakdo vsak dan s seboj prinese hrano, ki si jo med kosilom sodelavci med seboj zamenjajo – tako imaš nenadoma na krožniku riž, kruh in deset različnih omak ali zelenjave. To je res lepa navada. Še nekaj me navdušuje v Indiji: manj je stresa. Ljudje se ne obremenjujejo preveč, če zamujajo, če jim kaj ne uspe, mislijo si, tako pač je. Večinoma razmišljajo le o danes in nekaj malega o jutri, več pa ne. Zato se mi zdijo bolj sproščeni.«

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo