Kar nekaj časa svoje zveze sva živela narazen. Jaz v Ljubljani (in večino časa s pripravljenimi potovalkami, zdoma, po raznovrstnih lutkovnih in stripovskih festivalih, umetniških rezidencah, s prenosnikom na rami, v leteči maniri svobodnega poklica), Deyan pa v Berlinu (z daljšimi postanki v Madridu in Barceloni). Enkrat me je obiskal on, drugič jaz njega, tretjič sva šla skupaj na mojo “službeno pot”, četrtič na njegovo. Seveda sva razmišljala o “skupnem gospodinjstvu”, nekega dne, ko opravim še tole, ah, pa zaradi tegale bi tudi moralo še nekaj časa tako ostati ... dokler iz dveh ni nastal tretji in je za življenje v skupnem gnezdu zmanjkalo izgovorov. Najprej smo se naselili v Berlinu, zaradi Deyanovega dela. Berlin sem poznala in ga čutila kot izumetničeno in prenapeto mesto v smislu “jaz sem še bolj ustvarjalen kot ti in moja ideja je še bolj posebna od tvoje”. Nemški temperament in severna klima tudi sicer ne ustrezata moji duši, pa tudi Deyanovi ne. Vedela sva, da je Berlin le mesto prehoda, da oba želiva živeti na toplem, ob morju, razmišljala sva o Iberskem polotoku. Sama sem nekaj let živela v Lizboni, Deyan polovico življenja v bolgarskem Plovdivu, drugo pa v Madridu. “Bi ti utegnilo ustrezati življenje na Gran Canarii? Nekakšna priložnost se svetlika na obzorju ...” me nekega sivega dne vpraša Deyan. “Ojej, pojma nimam, otok, palme, sadne kupe, nemški turisti ...?” “Menda je klima zelo blagodejna, morja je obilo, španščina nama dobro gre ...” “Ajde. Poskusimo, ničesar nimamo izgubiti.” In zdaj sem tu...

Zapis Katje Avberšek lahko preberete na spletni strani airBeletrina

Katja Avberšek

* Kaja Avberšek (1983) je vizualna umetnica, ki vrsto let deluje na področju ilustracije, stripov, oblikovanja objektov, gledališke scenografije in tekstopisja na mednarodni ravni (Ljubljana, Lizbona, Berlin, Las Palmas de Gran Canaria).
Rdeča nit njenega izrazitega vizualnega jezika je močna sporočilnost, zaznamovana s čvrsto nežnostjo. V svoja dela vnaša obrat v zaznavanje vsakdanjega, s čimer želi priti do jedra pomena. Za svoj izraz uporablja raznovrstne medije, ki jih smiselno povezuje. Kar ustvari, lahko gledamo, beremo, tipamo in tudi pojemo.