Koliko slovenska podjetnost res kroži prek meja


Avtor: U.S. Datum: 1529 dni nazaj.


V oddaji Sotočja, 19. novembra 2018: Benjamin Wakounig o 30-letnici SGZ iz Celovca, Andrej Šik o uspešnosti poslovnih konferenc, 20-letnica generalnega konzulata in kulturnega centra v Monoštru, nagrajena literatka Andreja Malta.

Zvočni posnetek je objavljen na strani Radio prvi.

Benjamin Wakounig, predsednik SGZ. Foto: Ines Stupica

Več o vsebini:

Slovenci so bolj Evropejci kot Avstrijci, ugotavlja Benjamin Wakounig, predsednik Slovenske gospodarske zveze (SGZ) iz Celovca, ki je ponosen, da je zveza, ustanovljena pred 30 leti, orala ledino pri čezmejnem gospodarskem sodelovanju.

SGZ je bila ustanovljena leta 1988, v času nekdanje Jugoslavije, pred njenim razpadom. To so bili težki časi, pravi Benjamin Wakounig:

»To so bili burni časi, ko se je Slovenija osamosvajala, in se tudi v SGZ niso zavedali, kako bo šlo naprej. Imeli pa smo sposobne ljudi, ki so bili pripravljeni sodelovati.«

Zveza se je v zadnjih 15, 20 letih dobro razvila, je ponosen njen predsednik, ki je vodenje prevzel leta 2006. Njegova filozofija je bila, da se zveza odpre in postavi na nove temelje. Veliko je k odpiranju pripomogel tudi vstop Avstrije in Slovenije v evropsko unijo.

Gospodarsko sodelovanje med državama je zelo pomembno, opozarja predsednik SGZ, s katerim smo se pogovarjali v Dravogradu na 10. poslovni konferenci o mednarodnem sodelovanju lokalnega podjetništva z naslovom »Slovenska podjetnost kroži prek meja«. Pobudo za tovrstne konference je dal Urad vlade Slovence v zamejstvu in po svetu, slovenska gospodarska združenja iz sosednjih držav pa na njih predstavljajo priložnosti za podjetja in posameznike iz Slovenije.

Koliko konkretnih poslov pa je bilo sklenjenih na poslovnih konferencah?

Mi smo zgolj posredniki med dvema podjetjema, ki ju povežemo, na sam posel pa nimamo vpliva, pravi Benjamin Wakounig in zagotavlja, da se je na takšnih gospodarskih konferencah spoznalo zelo veliko podjetnikov. Ob te pa opozarja, da ne gre zgolj za posel.

»Pomembno je, da se ljudje srečajo, postanejo prijatelji, se spoštujejo, kajti posel bo potem že prišel. Najpomembneje je, da ni predsodkov, kar je tudi cilj SGZ.«

Je pa Benjamin Wakounig kritičen zaradi nepoznavanja v Sloveniji.

»Včasih se začudim, ko pridem v Slovenijo in vidim, da ljudje niti ne vedo, da na avstrijskem Koroškem živijo Slovenci. To je žalostno, ampak resnično. Edina generacija, ki se tega zaveda je 50+. Mlajši ne vedo, ali so Slovenci, ali niso.«

Zaradi tega apelira na šolski sistem, saj če ta ne bo pokazal, kje vse živimo Slovenci, bo to problem:

»Se včasih začudijo, kako da lepo govorimo slovensko. Sprašujejo, kdaj si šel živet v Avstrijo. To mene kot koroškega Slovenca kar malo prizadene. Tu bi se moral spremeniti celoten način razmišljanja.«

Kritičen je tudi do poročanja medijev, ki, po njegovem, premalo pozornosti namenjajo dogajanju na avstrijskem Koroškem, še posebej v primerjavi s Koroško, kjer spremljajo, kaj se dogaja v Sloveniji. Premalo je tudi pozitivnih zgodb, zgodb o uspešnih podjetjih.

Toda, slovenski podjetniki v Avstriji lahko hitro naletijo na težave, kar je dokazala tudi nedavna sodba sodišča Evropske unije.

»V zadnjem času je avstrijska administracija šikanirala podjetja. Hvala bogu je tudi evropsko sodišče sprejelo razsodbo, kakršno smo pričakovali. Toda tudi slovenska državna administracija bi lahko od samega začetka bolj pokazala zobe.«

Doktorica Marija Škof iz odvetniške pisarne, ki je dosegla razsodbo na sodišču EU, je podpredsednica Slovenske gospodarske zveze in tako je tu zveza, pravi Benjamin Wakounig, igrala merodajno vlogo.

Nadgradnja poslovnih konferenc z B2B pogovori

Na poslovni konferenci v Dravogradu, ki se je je udeležilo več kot 130 podjetij in posameznikov, sodeluje tudi Slovensko deželno gospodarsko združenje (SDGZ) iz Trsta. Direktor Andrej Šik pa si ob tem želi tudi večje podpore slovenskega gospodarskega ministrstva.

Konference so sicer, ugotavlja, pomembne za izmenjavo izkušenj. Med letom enostavno ni časa za tovrstna druženja, pravi.

»Tu dobiš skupaj vse institucije, ki so merodajne, od ministrstva za gospodarstvo, zbornic in vseh podpornih institucij. To je zagotovo zelo pomembno. Verjetno pa bi bilo treba malo razmisliti o nadgradnji in mogoče v prihodnje dati večji pomen tudi direktnim srečanjem podjetij, kakšen B2B bi bil tudi zelo dobrodošel.«

Andrej Šik je prepričan, da bi morala biti to tudi naloga slovenskih gospodarskih organizacij iz sosednjih držav, da pomagajo pri tem. Samo neposredni pogovori med podjetji namreč lahko pripeljejo do konkretnih rezultatov.

In kakšni so konkretni rezultati tovrstnih poslovnih konferenc?

To je težko oceniti, pravi direktor SDGZ. To bi morali vprašati podjetja, ki so se udeležila predstavitev.

»Pride mi na misel konferenca v Nemčiji. Urad (za Slovence v zamejstvu in po svetu) je peljal podjetnike na najpomembnejše tržišče v Evropi in eno najpomembnejših na svetu. Tisto je bil gotovo rezultat, na katerega je treba biti ponosen. Tudi v nadaljevanju bi morali razmišljati o takšnem pristopu, ki je verjetno najbolj konstruktiven in prinaša največ konkretnih rezultatov.«

Šolstvo v Italiji je v težavah

Slovenske rojake v Italiji, še posebej zaposlene v šolah s slovenskim učnim jezikom, je presenetila vest o odstopu vodje deželnega šolskega urada Furlanije Julijske krajine Igorja Giacominija, ki je bil v tej vlogi zadolžen tako za italijanske kot tudi slovenske šole.

Igor Giacomini je z delom na tako pomembni funkciji predstavnika italijanskega šolskega ministrstva v deželi Furlaniji Julijski krajini začel pred dobrim letom, potem ko je štiri leta že vodil tudi urad za italijanske šole s slovenskim učnim jezikom. To je bila pomembna in odgovorna zadolžitev. Dejstvo, da v urad ni prišel iz šolstva, mu je omogočilo objektivno in avtonomno presojo, zunaj utečene prakse in modelov. Kot se je pošalil na svoj račun v pogovoru z Mirjam Muženič, je zvonil z drugačnim zvoncem.

»Na kar opozarjam s svojim odstopom, je organizacijski problem. Precej nerodni smo pri upravljanju… od zaposlovanja do tega, da bi morali jamčiti za nekatere usluge, pa tega ne delamo. Zato trpi italijanska šola z njo pa tudi slovenska šola v Italiji.«

Ta ugotovitev velja za šolo v celotni državi in tudi njeni obmejni deželi. V Furlaniji julijski krajini morda še bolj, ocenjuje sogovornik:

»Lahko bi rekli, da je, žal, paradoksalno, da smo v Furlaniji Julijski krajini na obronkih in zato trpimo še bolj. To je tudi eden od razlogov, da odstopam.«

Slovesno v Porabju

Porabski Slovenci so si v 90 letih prejšnjega stoletja močno prizadevali za odprtje slovenskega generalnega konzulata. Med pobudniki je bil tudi predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem, Jože Hirnök:

»Boril sem se za to pet, šest let, da tudi pri nas odpremo generalni konzulat, saj sem verjel, da Slovenci na Madžarskem nismo manj vredni kot na primer Slovenci na Koroškem ali v Italiji.

18. november 1998 je bil za porabske Slovence slavnosten dan, zgodovinsko pomemben dogodek. Takrat je namreč v Monoštru najprej svoja vrata odprl generalni konzulat Republike Slovenije, potem pa sta predsednika Slovenije in Madžarske, Milan Kučan in Árpád Göncz, v tem obmejnem mestu slovesno odprla še Slovenski kulturni in informativni center.

»Ko smo bili nekoč nekje v Prekmurju, sem jim predal naše načrte in jih prosil, naj postaneta pokrovitelja Kulturnega centra. Oba sta to z veseljem sprejela in nato pred Lipo posadila še drevo, še eno Lipo, kar je simbolično, ampak za nas zelo pomembno.«

Obeh obletnici so se v Porabju spomnili 16.11.2018. Predsednik Zveze Jože Hirnök je Silvi Eöry pojasnil, kako je prišlo do ideje za izgradnjo kulturnega in informativnega centra.

»Na eni od sej meddržavne mešane komisije leta 1995 sem prosil obe državi, naj nam pomagata in poskrbita za finance, da tudi Slovenci dobimo svoj radio v slovenskem jeziku. Potem sem iskal prostor za radio in s pomočjo takratnega župana smo kupili vrtec bivše tekstilne tovarne. Sam objekt je bil prevelik za radio in zato smo dodali še druge določene funkcije.«

Iz ideje o lastnem radiu je tako nastalo mnogo več. Danes Slovenski dom ni le dom radia, temveč je tudi dom časopisa Porabja, sedež Zveze Slovencev na Madžarskem, ki ima pod svojim okriljem tudi gostinski del, hotel in restavracijo »Lipa«. Dolgoročno je to pomembno za razvoja turizma.

Večji del projekta je financirala Slovenija, nekaj je prispevala mestna občina Monošter, najmanj pa madžarska država. Vendar pa se v zadnjem času tudi tu kažejo pozitivne spremembe pri odnosu Madžarske do svojih manjšin.

Dr. Boris Jesih, peti generalni konzul Republike Slovenije v Monoštru, je prepričan, da bi bila velika škoda, če zadnjih 20 let v Monoštru ne bi bilo konzulata.

»Škoda ne bi bila samo zaradi manjšega sodelovanja s slovensko manjšino v Monoštru in oteženega zastopanja njenih interesov, tako v Sloveniji kot tudi na Madžarskem. Škoda bi bila tudi zaradi tega, ker bi bili odnosi med Slovenijo in Madžarsko in v tem obmejnem območju na marsikaterem področju slabši, ne bi bili tako razviti kot so sedaj. Če gledamo iz tega zornega kota, je generalni konzulat v Monoštru svojo nalogo v zadnjih 20 letih opravil.«

Dandanes manjšinske pravice niso več glavna tema pogovorov, predvsem se govori o čezmejnem povezovanju in tudi gospodarskem sodelovanju dveh držav. Moramo se zavedati, da je skupnost porabskih Slovencev zelo majhna in brez gospodarske osnove in sodelovanja s sosednjo Slovenijo ne bo mogla preživeti, dodaja dr. Boris Jesih.

»Končno bomo mogoče prišli do tega, da se bo slovenska gospodarska prisotnost v obliki investicij iz Republike Slovenije poznala tudi v Porabju. To nam daje upanje, da bodo tudi nove generacije, ki včasih ne vidijo več pravega razloga, zakaj bi se učile slovenskega jezika, ponovno začele uporabljati in se učiti slovenščino. Navsezadnje je to njihov materni jezik ali jezik njihovih prednikov.«

Zagovornica Slovencev v Madžarskem parlamentu Erika Köleš Kiss je bila ena od slavnostnih govornic ob proslavljanju obeh jubilejev. Prepričana je, da te institucije pomagajo pri obstoju slovenske narodne skupnosti. Veliko ljudi je prav prek njih slišalo za manjšino, za porabske Slovence, hkrati pa te institucije zelo močno združujejo Slovence v Porabju.

»Generalni konzulat ni le vez med Slovenijo in Madžarsko, temveč tudi vez med Slovenci v Sloveniji in Slovenci, ki živijo izven meja.«

Da mladi odhajajo v druge države Evrope, čutijo tudi v Porabju, zato je njihova najpomembnejša naloga razvoj gospodarstva, ki bo obdržal mlade na zemlji, kjer so odraščali, in privabil nazaj tiste, ki so se že odselili. Vedno znova pa si prizadevajo ljudem približati slovenski jezik in kulturo, poudarja Erika Köleš Kiss, saj so to njihove korenine.

Andreja Malta – pesnica in pisateljica

V slovenskih društvih na Hrvaškem le peščica rojakov piše prozo ali poezijo, še redkeje oboje. Med takšnimi je Andreja Malta, ki se je po nekaj letih premora vrnila k svoji ljubezni iz najstniških let – pisanju. Je ena izmed najbolj plodovitih zadrskih književnic.

Rojena Ljubljančanka, ki trenutno živi na Hrvaškem, v Dalmaciji, ljubi življenje ob morju, kamor jo je pripeljala ljubezen. Po vrnitvi domov so zdravniki odkrili predrakave spremembe in diagnoza jo je čustveno zlomila.

»Vsak človek misli, da se to njemu ne more zgoditi, da se to dogaja le drugim, tebi pa ne«

Vendar je Andreja Malta ostala pozitivna:

»Sem oseba, ki realno gleda na življenje in se lahko prilagodim vsem razmeram. Šla sem v bolnico, bila operirana in zdaj upam, da bo še naprej vse v redu. Nisem pesimist, v prinipu sem zmeraj dobre volje, pač takšna sem.«

K pisanju, tokrat tudi v hrvaščini, se je vrnila pred dobrim desetletjem, predvsem na pobudo slovenskega kulturnega društva Lipa iz Zadra, kjer je tajnica, skrbi za kulturne dogodke in je vsestransko dejavna.

Dve leti zapored je sodelovala na Orientalnem festivalu v Zadru, kjer je brala svojo prozo in poezijo na temo Orienta. Na Reko pa jo je pripeljala njena zbirka kratkih zgodb z naslovom »Ultravijolično«, predstavljena 17.11. 2018, v okviru 11. literarnega festivala Dnevi prijateljev knjige.

»Veliko ljudi mi je reklo, naj pišem še naprej. Pravzaprav je pisanje, poleg mačk, ena mojih največjih ljubezni, v tej fazi življenja pa tudi terapija. Nekatere zgodbe niso nujno avtobiografske, so pa z enim delom povezane s časom, ki sem ga preživela v bolnici. To se te globoko dotakne.«

Andreja Malta se v svojih delih rada dotakne tabu tem, tem ki niso pogosto izpostavljene, ki so bolj osebne. Zato je v zbirki »Ultravijolčno« izkoristila priložnost in se posvetila moško-ženskim odnosom, smrti staršev, spominom na mladost, seksualnosti v kasnejših letih predvsem pri ženskah.

»To so teme o katerih se ne moreš pogovarjat z vsakim. Na žalost, mislim da je svet še zmeraj preveč zaprt za nekatere stvari.«

»Ultravijolično« je njena peta knjiga, pred tem je izdala dve prozno-poetski dvojezični zbirki v založništvu Slovenskega Kulturnega Društva Lipa iz Zadra; »Po stezah spominov« (2013) in »Vsakdanje stvari« (2015). Sledili sta še zbirki v hrvaščini »Lica i naličja ljubavi« (2015) in »Moja mačka Bella…radila je što je htjela« (2017).

Tudi v teh delih je izpostavila teme, ki so postavljene nekje ob rob, ki se ne omenjajo pogosto. Ideje za zgodbe včasih dobi tudi v črni kroniki, črpa jih tudi iz svojega lastnega življenja, življenja svojih bližnjih, prijateljev in kolegov. Vzame kakšne podrobnosti in iz njih napiše celo zgodbo.

»To je zame neka motivacija, inspiracija, da se dotaknem tega, o čemer se ne govori. Sem sodijo tudi ločitve, pač mučni dogodki, ki jih na svoj ironičen način mogoče prikažem s kančkom humorja.«

Andreja Malta piše v hrvaškem in slovenskem jeziku, v pogovoru z Marjano Mirković pa opozori tudi razlike med obema.

»Svojega maternega jezika ne moreš pozabiti, nikakor ne. Hrvaški jezik pa mi je zanimiv, ker se mi zdi nekako mehkejši. Svoja čustva lahko opišem na bolj romantičen način v hrvaščini kot slovenščini.«

Veliko podporo ima v Slovenskem kulturnem društvu Lipa iz Zadra, nekdanji tajnik Slovenske izseljenske matice Janez Rogelj pa je bil ključen, da se je odločila na tiskanje svojih del. Trenutno pripravlja novo dvojezično pesniško zbirko, ki bo izšla v Slovenščini in Hrvaščini, delovni naslov zbirke pa je »Nikoli ne veš, saj me razumeš«.

Andreja Malta je svoj talent za pisanje odkrila že v osnovni šoli, za svoje literarno ustvarjanje pa je bil večkrat nagrajena. Vsestranska avtorica svoja dela objavlja tudi v literarnih revijah in glasilih na Hrvaškem ter na spletnih portalih; Pesem.si, Širi poezijo, ne strahu, Književnost u živo, Studio TiM, Metafora, Časopis Kvaka.


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo