Ireno Mernik Knee, Slovenjgradčanko, ki že od leta 1997 živi in dela v New Yorku, smo ujeli v domačem Podgorju. Razlagala nam je o odhodu čez lužo, o poklicni poti in o tem, kako je v osrčju Manhattna svojo hčer vzgojila v pravo Slovenko.

Ko sva se dogovarjali za kraj, kjer se bova srečali, Slovenjgradčanka Irena Mernik Knee ni preveč oklevala. Na njenem domu, kakopak. Ob prihodu v Podgorje, kjer v hiši prebiva njena slovenska družina, me je mahajoč in z nasmehom na obrazu pozdravila z balkona, s katerega je ob kulturnem prazniku visela slovenska zastava. Že s prvimi besedami, v katerih ni bilo zaznati niti kančka ameriškega naglasa, je jasno nakazala, da kot Slovenka, ki že od leta 1997 prebiva v New Yorku, ohranja spoštljiv odnos do slovenskega jezika. Mnogi odhajajo v tujino, v manjšini pa so tisti, ki gredo preko meja naše države s točno izdelanim ciljem. "To je bila poklicna odločitev. Kot članica slovenske diplomacije, diplomantka, zaposlena na Ministrstvu za zunanje zadeve, sem se takrat prijavila na razpis znotraj ministrstva. To je bil razpis za okrepitev našega stalnega predstavništva pri Organizaciji združenih narodov (OZN) v New Yorku, zato ker je bila Slovenija izvoljena v Varnostni svet OZN, v enega najpomembnejših organov v mednarodni skupnosti," razlaga o razlogih, da je pred 21 leti odšla čez lužo. Postala je ena od svetovalk dr. Danila Türka, takratnega veleposlanika Slovenije pri OZN v New Yorku. Pripoveduje, da je bilo to eno najlepših obdobij slovenske diplomacije, pa tudi osebno, da je bil eden bolj zanimivih izzivov: "Delati pod eno streho, pod katero vsi narodi komunicirajo, so v dialogu, je neponovljiva izkušnja."

Dve različni domovini, obe ima zelo rada

Zdaj v osrčju Manhattna prebiva z možem, sicer Američanom, in z njuno 13 letno hčerko Izabelo. Slednji se je, kot pripoveduje, posvetila v celoti. "Prekinila sem svojo kariero in se odločila, da sama vzgojim svojo hčer. Mati sem postala pri 38 letih, kar je pozno, predvsem za slovenske razmere. In ko sem ugotovila, da nimaš nobenega podpornega sistema v ZDA, hkrati pa začutila to nujo, da jo vzgojim v Slovenko v srcu Manhattna sem presekala kariero," razlaga Mernik Kneejeva. Pove, da je praksa sicer tam precej drugačna, matere imajo služkinje ali varuške. "Kot dojenčici sem ji pela slovenske ljudske pesmi, uspavanke. In njej je govoriti z mamico v slovenščini normalno," razlaga.

Ob vprašanju, kam se najraje odpravi, ko pride v Slovenijo, pove: "Najraje sem v Podgorju pri starših, na Graški gori, kjer je bila rojena moja mati, tja zahajam skoraj vsak dan. Pri srcu mi je seveda moj Slovenj Gradec, naše staro mesto." Ima tudi obveznosti v Ljubljani, obiskuje prijatelje na Bledu, kdaj se zapelje na Primorsko. "Ampak tukaj mi je lepo, smo odmaknjeni, v tišini, smo neznani," našteje prednosti Koroške. Precej enostavno je najti razlike med Manhattnom in Slovenj Gradcem, a je prav to tisto, česar ne počne rada: "Jaz sem tak človek, da ko sem nekje, ne jokam za krajem, v katerem nisem. Ne rada primerjam v življenju, ker primerjava pokvari okus tistega, kar imaš na krožniku zdaj."

Poudari, da je krmarjenje med lokacijama z leti postalo lažje tudi zaradi tehnologije, čeprav ni zagovornica tega, a pravi, da ji zdaj pride prav - tako lahko reče, da je samo en telefonski klic ali pa skype pogovor stran od družine ter eno vožnjo z letalom. "Zavestno sem se odločila ostati v ZDA, ampak moram reči, da je v tej zavestni odločitvi vsak dan kanček žalosti. Ampak ne take, da bi preokupirala dan, to je tista nostalgija. Vendar to imajo mogoče tudi ljudje, ki se iz Slovenj Gradca preselijo v Ljubljano ali druga slovenska mesta," razmišlja.

O Sloveniji pred Američani samo najlepše

Kljub temu, da ne primerja rada, opaža psihološke razlike pri ljudeh, ena tistih, ki jo v Ameriki privlači je, da se oni zavedajo, da je svet dovolj velik, da je v njem prostor za vse. Pri Slovencih zato pogreša privoščljivost dobrega, namesto slabega. Ko je odšla od doma, je opazila še, da Korošcem manjka optimizem: "Američani mislijo: danes je dobro, jutri bo še boljše. Tukaj pa se razmišlja: hudo je, lahko je še hujše." V svojem ameriškem domovanju z odprtimi rokami sprejema vse, ki jim lahko tako ali drugače pomaga. "Pravim, da če pomagam enemu Slovencu, ki pride s to izkušnjo nazaj v domovino, sem pomagala celemu narodu, ker se tako širijo obzorja," razlaga.

Mernik Kneejeva, ki je sicer od leta 2013 ameriška državljanka, vztraja, da tudi po tolikih letih v tujini ne pozablja na Slovenijo in slovenski jezik. "Tudi, če nisi v stiku, mora biti to eno stanje zavesti in podzavesti. In to je poza. Ali imaš rad svojo domovino, ljudi, družino in samega sebe. Ker identitete se nikakor ne da izbrisati, morda na površinski ravni, na globoki pa ne," je povedala in dodala, da lahko potegneš dekle iz Slovenj Gradca, ne moreš pa potegniti Slovenj Gradca iz dekleta. Takšno držo ohranja tudi, ko ljudem pripoveduje o Sloveniji. "Pred drugimi ne govorim negativno o svoji državi, nisem kritična, ampak izjemno romantična. Izpostavim našo majhnost, ampak ne rečem, da je Slovenija majhna, vendar, da je velika toliko in toliko kvadratnih kilometrov. Nadaljujem s tem, da nas je samo dva milijona, torej je redkost, da me imajo možnost spoznati," razlaga. Dodaja, da se med drugim pohvali še z izjemnimi posamezniki: "Da smo ZDA vendarle poklonili prvo damo, zdaj se pohvalim z Luko Dončićem. In predvsem povem, da smo narod, ki je obsojen na uspeh. Ker individualno dosegamo neverjetne rezultate, potem pa nam kot skupini, naciji nikakor ne uspe."

Pred Mernik Kneejevo so številni izzivi, v začetku marca se vrača v Ameriko. "Prevzela sem novo profesionalno pozicijo, sem glavna predstavnica Mednarodnega inštituta za politične študije Bližnjega vzhoda in Balkana pri OZN V New Yorku, to je ena od slovenskih nevladnih organizacij. Kot glavna predstavnica v New Yorku bom sodelovala na mednarodni konferenci o ženskah, ki se bo odvijala 11. marca," še pove ponosna Slovenjgradčanka.

Žana Vertačnik,

Večer