Lea Cesar, slaščičarka na Danskem: Povezana z danskimi porokami


Avtor: U.S. Datum: 1617 dni nazaj.


Lea Cesar je Dolenjka, ki Dancem peče poročne torte. Poletje je na Danskem sezona porok, kar pomeni, da je v njeni kuhinji veliko dela. Ob sredah peče biskvit, ob četrtkih jih sestavi, ob petkih okrasi torte za sobotne poroke, ob sobotah pa nedeljske. Medtem izdeluje dekoracije, lepe rdeče vrtnice, modre orhideje, ženine in neveste, kar koli si pač mladoporočenci zaželijo. Lea Cesar je ena tistih mladih Slovencev, ki so se odpravili v tujino in tam zagnali svoj posel.

Lea Cesar ima v mestu Ringkøbing slaščičarno. Foto: osebni arhiv

Na teden speče torte za okoli 300 gostov na različnih porokah. »Danci so, kar se tiče poročnih tort, malo staromodni in želim jim pokazati kaj novega. Rada izražam svojo kreativnost. Nikakor ne bi mogla v pekarni osem ur delati enakih sladic,« je razložila in ob tem dodala, da so danske poroke ponavadi srednje velike, za okoli 50 gostov, in da opaža, da so neveste povprečno stare okoli 30 let: »Veliko je takih parov, ki že imajo otroke.«

Tudi njena zgodba, kako je prišla na Dansko, kjer živi šest let, je povezana z ljubeznijo. Njen prijatelj Nejc je dobil službo na Danskem in se odselil. Lea je prišla k njemu na obisk, da bi videla deželo. Kot da bi že tedaj vedela, da bo to usodna dežela, je kupila le enosmerno karto. Pa ne zato, ker se je želela tja preseliti, temveč zato, ker ni dobila poceni povratne karte in je upala, da jo bo lahko kupila kasneje. Ob obisku Danske pa sta se zaljubila. Ostala je mesec dni, se malo vrnila v Slovenijo, nato pa se je ponovno odpravila na Dansko. Tokrat z namenom ostati. Ker v Sloveniji še ni dokončala študija ekonomije in marketinga, je zadnji letnik in diplomo naredila na Danskem prek Erasmusa. Zanimivo je, da se je medtem na Dansko preselila tudi celotna družina njenega fanta.

Po diplomi je začela iskati službo, a je ugotovila, da bo brez izkušenj težko našla službo v marketingu, kar si je želela. Tudi dansko se je naučila hitro: »Ko se priseliš, ti občina ponudi tri leta brezplačnega šolanja danščine. Hodila sem pol leta in res je, da sem se naučila osnov. Tako da sem se jezika v resnici naučila, ko sem začela komunicirati s svojimi strankami. Zdaj se v danščini počutim udobno.«

Kar se tiče priseljencev, so nekateri Danci do njih odprti, drugi spet ne. »V regiji, kjer živim, je na farmah veliko delavcev iz Ukrajine, Poljske in Romunije. Na te nekateri Danci ponavadi gledajo zviška. Imam nekaj znancev iz Ukrajine in Romunije, ki mi pripovedujejo, da na delu čutijo razliko, kako obravnavajo njih in kako danske delavce.«

Od prve torte za krst do lastne slaščičarne

Lea je ne glede na to, da ni našla zaposlitve v marketingu, želela delati: »Začela sem čistiti. Na srečo živimo v turističnem mestu in je bilo veliko priložnosti za čiščenje turističnih hišic. Delo je bilo dobro plačano, a sem vedela, da tega ne bom delala dolgo,« je razložila začetke svoje kariere.

Nato jo je znanka prosila, da ji naredi torto za krst: »Še vedno se spomnim te torte, medvedke je imela za dekoracijo.« S to torto se je navdušila za slaščičarstvo. Izučila se je sama – s preizkušanjem. »Gledala sem posnetke po spletu in preizkušala recepte. Kasneje sem šla še na nekaj tečajev v Veliko Britanijo. Pravzaprav sem si zadala nalogo, da grem vsako leto vsaj na en tečaj okraševanja tort, saj želim vedno slediti novostim,« je dejala slaščičarka. Iz tiste ene torte je kmalu nastal posel: znanka jo je priporočila drugim in njen krog naročnikov se je širil. »Najela sem kuhinjo v kampu, ki jo oddajajo za večje zabave ob koncu tedna, jaz pa v njej delam med tednom.« Ravno te dni se je preselila iz te kuhinje v središče mesta, kjer je najela lep lokal: »Zadaj bom imela kuhinjo, spredaj pa bo butik slaščic, v katerem bom imela razstavljene torte in prodajala kolačke ter rjavčke.«

Tako bo Baking Sins by Lea, kot se imenuje njena pekarna, postala še bolj vidna in gotovo še bolj priljubljena. Seveda ne peče le poročnih tort, temveč tudi torte za rojstne dneve in druge priložnosti, za katere si zaželijo torte. Njene torte so tako priljubljene, da so jih naročili tudi že iz Nemčije: »Od nas do nemške meje je tri ure vožnje, tako da ni tako daleč, da tudi tja dostavim torte.« O širitvi posla pa ne razmišlja. Raje bo čez nekaj let odprla še eno trgovino v sosednjem danskem mestu.

Njen fant ji je v veliko pomoč pri odpiranju novega lokala: »Brez njega in njegove moralne in fizične podpore mi ne bi uspelo.« Kako zelo dobro jima gre, pove tudi to, da sta si pred dvema letoma kupila hišo: »Ni sicer velika, a ima zelo velik vrt. Imava dva psa. Zdaj lahko rečeva, da sva tu na Danskem doma.«

Lea Cesar živi v Ringkøbingu na zahodni obali polotoka Jutlanda, ob obali Atlantika. Pravi, da je to lepo mesto, le vreme ji ni tako pogodu: »Zdi se mi, da je vedno hladno. No, letošnje poletje je bilo lepo toplo. Tudi poleti je sicer le okoli 20 stopinj. Pozimi pa te prepiha mrzel veter.« Kljub temu je potrdila, da je res, da so Danci srečni, tako kot o njih pišejo mediji: »Življenje tu res ni težko. Res je, da so cene malenkost višje kot v Sloveniji, je pa tudi plača toliko višja. Ves življenjski slog je lažji, ni toliko napetosti kot v Sloveniji. Bolj sproščeni so.« Kar pa se tiče tako modnega danskega principa sreče hygge – kakšne stvari niti ne držijo. Recimo ognja ne kurijo prav vsak dan, res pa je, da pozimi, ko se zgodaj stemni, radi prižigajo sveče.

Na vrtu pet vrst solate

Edino, nad čimer Danci nenehno nergajo, so visoki davki: »Najprej se ti zdi, koliko boš dobil na uro, potem pa ti davkarija vzame 40 odstotkov. O davkih se vedno šalimo.« Lea pogreša tudi malo več kulinarike. Saj ne, da nimajo visoke kulinarike, nasprotno, nekaj najbolj znanih restavracij na svetu je na Danskem, toda v vsakdanjem življenju so danske jedi klasične: »Na vsaki zabavi strežejo okrogle kuhane krompirčke, smetanovo omako s peteršiljem in pečenko, kot da v kuhinji ne bi bili ustvarjalni.«

Pogreša pa še nekaj – tržnice. Čeprav živi v kmetijski regiji, v njihovem mestu ni tržnice. Na srečo je poleg industrijske pridelave predvsem krompirja v vsakem kraju tudi več ekoloških kmetov: »Svoje izdelke prodajajo na kmetijah ali pa imajo ob cesti posebne ute, kjer so pridelki in škatla za denar. Vsak plača in si odnese zelenjavo. Ne vem, če bi v Sloveniji to funkcioniralo tako, da nihče ne bi goljufal ali ne plačal.« Tako si Lea lahko na poti, ko dostavi poročne torte, kar ob cesti nakupi zelenjavo in jagode. Vse drugo pa pridela na svojem vrtu. Poleg kumar, ki so nujna stalnica vsakega danskega vrta, ima na gredicah tudi nekaj slovenskega: pet različnih vrst zelene solate.

dnevnik.si


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo