Pred nekaj dnevi so delavci končali z rušenjem zahodnega trakta verjetno najbolj razvpite brutalistične zgradbe v Londonu. Robin Hood Gardens oziroma Vrtovi Robina Hooda, kot bi lahko poslovenili ime kompleksa, so javno mnenje razdvajali že vse od izgradnje leta 1972. Nastali so v zadnjem valu gradnje socialnih stanovanj, tik preden se je nekdaj mogočna britanska socialna država prevesila v svoje nasprotje, popolni laissez-faire Margaret Thatcher.

Miloš Kosec je študij na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo končal leta 2013 z diplomsko nalogo Ruševina kot arhitekturni objekt, ki je konec istega leta izšla pri založbi Praznine. Ukvarja se s projektiranjem arhitekture, krajinske arhitekture in scenografije. Kot publicist s področja arhitekturne teorije in zgodovine sodeluje pri revijah Outsider in Praznine. Trenutno pripravlja doktorat v Londonu.

Robin Hood Gardens, foto: Sandra Lousada, 1972

Kot da bi se zgradba legendarnih arhitektov Alison in Petra Smithsona že od začetka zavedala, da je njen nastanek nezaželen, njeno uničenje pa samo vprašanje časa, se je obdala z vrsto obrambnih ukrepov, ki so bolj kot na modernistično sosesko spominjali na srednjeveško utrdbo. Stanovanjski trakti so bili oblikovani kot težko prehodna poteza, ki je v notranjosti ščitila ozelenjeno otroško igrišče – grajsko dvorišče. Poglobljene garaže stanovalcev so nadomeščale obrambne jarke krog in krog kompleksa; visoke in zadržane betonske fasade z zunanjimi povezovalnimi (obrambnimi?) hodniki pa so mrko zrle proti počasi napredujoči fronti steklenih nebotičnikov, ki so vztrajno prodirali v nekdanjo delavsko četrt vzhodnega Londona in okrog njih zategovali zanko.

Večdesetletno obleganje je zdaj končano. Zidovi brutalistične utrdbe so premagani, osvojeni, prebiti in porušeni. Zaključni vpad rušilnih strojev na sovražno ozemlje je potekal počasi; morda so rušitelji v trenutku, ko je bilo že prepozno, s tem nehote kazali obotavljanje pred lastnim vandalizmom; bolj verjeno pa je na tak način vsaj gesta rušenja lahko postala zanimiva, fotogenična in konzumerabilna poslednja stopnja življenja neke stavbe, katere poslanstvo je bilo nadvse nefotogenično in nekonzumerabilno. Za sivimi in introvertiranimi zidovi so se namreč skrivala kvalitetno zasnovana, svetla in razgibana dvovišinska stanovanja, ki niso bila grajena za trg, ampak za socialno najobčutljivejše sloje takratne družbe ...

Celoten zapis Miloša Kosca lahko preberete na strani Airbeletrina.