Luka Hrček je poliglot, ki med drugim govori arabsko, rusko in kitajsko. Arabsko se je učil v Jemnu, kitajsko na Kitajskem, kjer živi zadnjih 17 let. Trenutno živi v mestu Xuzhou, kjer je direktor kitajske tovarne slovenskega podjetja Cablex in je šef okoli 400 kitajskim delavcem. V pogovoru z njim je kmalu jasno, da stereotipi, ki jih imamo Evropejci o kitajski družbi, nikakor ne držijo več.

Za kitajsko novo leto v podjetju, katerega direktor je Luka Hrček, priredijo srečelov. osebni arhiv Luka Hrček

Ali ste načrtno izbirali jezike, ki ste se jih učili? Zdi se mi, da so vse to jeziki prihodnosti.

»Morebiti so to res prihodnji globalizacijski jeziki. Najprej sem se želel učiti kitajščino, a so mi zatrdili, da je to pretežko, tako da sem se moral zadovoljiti z učenjem ruščine na fakulteti v Ljubljani. Ko so mi še ameriški prijatelji zatrdili, da je kitajščina pretežka, sem si dejal, da Američani mi tega že ne bodo govorili in sem se končno začel učiti kitajsko. Leto kasneje sem odšel v poletno šolo v Chengdu, kasneje sem dobil štipendijo za učenje v Šanghaju. Želel sem se naučiti še arabsko in se odpravil v Sano. Tam sem bil petkrat v času med leti 2003 do 2010. Izkazalo se je, da kitajščina ni tako zahteven jezik, medtem ko je arabščina zelo težka, tako da je to še vedno izziv. Trenutno ni preveč varno potovati v Jemen, a se dvakrat na teden še vedno slišim s svojim jemenskim učiteljem, da vadim konverzacijo.«

Kako Slovenci iz tako majhne države doživimo razsežnosti Kitajske?

»Kitajsko dojemam kot celino, saj je tako velika kot Evropa. Celotno državo, v kateri živi 55 narodov, nadzoruje en narod, tako da povsod govorijo isti jezik. Razdalje med mesti so res velike. Najučinkovitejši način transporta med velikimi mesti so hitri vlaki, ki potujejo s hitrostjo od 300 do 350 kilometrov na uro. Kitajski zračni prostor namreč še vedno nadzoruje kitajska vojska, zato imajo letala velikokrat dolge zamude.«

Kako kitajski delavci gledajo na šefa Evropejca?

»Menim, da pozitivno. Podjetja, ki na Kitajskem zaposlujejo vodilne iz tujine, so prinesla višji nivo v kulturi poslovanja. Prinesla so svoje vrednote, spoštovanje do zaposlenih, ki v kitajski družbi ni popolnoma samoumevno. Zato imamo relativno dober sloves. Tudi Kitajci sami najraje delajo za evropsko podjetje, nato za ameriško in šele potem za azijsko ali domače podjetje.«

Celoten pogovor lahko preberete na strani dnevnik.si.