Mala tržaška Slovenka, ki si upa biti iskrena


Avtor: U.S. Datum: 1787 dni nazaj.


Tatjana Rojc je profesorica, predavateljica, avtorica, dramaturginja, režiserka, scenaristka, literarna kritičarka z zajetno bibliografijo. Rdeča nit njenega dela je seznanjanje Italije s slovensko kulturo, povezovanje, spominjanje, ob tem pa dolgoletno sodelovanje z Borisom Pahorjem. Skrbi, da Italijani berejo ali bodo brali slovenske avtorje v svojem jeziku: Alojza Rebulo, Miroslava Košuto, Franceta Balantiča, Srečka Kosovela, Svetlano Makarovič …

Za slovensko kulturo je v Italiji je naredila veliko. Pesnik Miroslav Košuta jo je primerjal z Majo Haderlap, »ki je s svojim Angelom pozabe za Slovence v Avstriji storila več kot vsa slovenska diplomacija«. Občutja Slovencev z roba jim je v svojem romanu La figlia che vorrei avere (Nesojena hči) približala neposredno v italijanščini. Za slovenski prevod bo poskrbela sama – kmalu. Rodila se je v Trstu, živi pa v Nabrežini, kadar je doma in ne raznaša slovenske kulture po svetu.

Tatjana Rojc Foto: Jože Suhadolnik

Tatjana Rojc Foto: Jože Suhadolnik

Vaš roman je septembra letos izšel v izjemni družbi, pri založbi La nave di Teseo, ki jo je leta 2015 z dolgoletno urednico založbe Bompiani Elisabetto Sgarbi in s podporo številnih avtorjev ustanovil takrat 84-letni pisatelj Umberto Eco v znamenje upora proti prodaji založniške hiše RCS Libri Berlusconijevemu Mondadoriju. Znotraj RCS Libri je bila tudi založba Bompiani, ki je izdajala Ecova dela. Vas je k objavi romana in nemara tudi k pisanju nagovorila prav Elisabetta Sgarbi, avtorica, filmarka in založnica, ki je leta 2016 odprla Slovenski knjižni sejem, posvečen Italiji?

Res je. Elisabetto Sgarbi poznam že nekaj let in zelo cenim njeno odpiranje slovenski kulturi. Spoznali sva se januarja leta 2013 ob predstavitvi njenega filma o Trstu, v katerem je s svojim pričevanjem nastopil tudi Boris Pahor. Takrat sem za Cankarjevo založbo pripravljala monografijo Tako sem živel – Stoletje Borisa Pahorja, ki jo je založba Bompiani prav tiste dni odločno sprejela v svoj program. Ko je nastala La nave di Teseo, me je Elisabetta Sgarbi nagovorila, naj ji pošljem, če kaj imam. Pa sem vzela iz predala odložen osnutek in začela delati na njem. Pred nekaj tedni je izšla tudi nova izdaja Rebulovega romana Kačja koža, še prej pa ponatis Pahorjevega romana Spopad s pomladjo.

Roman ste posvetili prijatelju in učitelju Borisu Pahorju. Iz občudovanja in hvaležnosti, ker vam je odstrl pogled na marsikaj? Na kaj? Sanja, glavna junakinja, priznava, da je imela srečo, da je spoznala Borisa in si same sebe ne predstavlja brez njegove stanovitne, globoke in igrive prisotnosti. Pa vi?

Srečanje z osebnostjo Borisa Pahorja je bilo zame odločilno: Pahor me je postavil na trdna tla, saj se prek njega soočam z absolutnim zlom in absolutno ljubeznijo. Od njega se učim. Žlahten sogovornik je, kdaj pa kdaj oster, hkrati pa izjemno duhovit. V pogovoru z njim se počutim doma, čeprav z zavestjo, da se pogovarjam z živo legendo, s človekom, ki je preživel najhujše, a ostal zvest samemu sebi, svojemu kategoričnemu imperativu: biti na strani ponižanih in razžaljenih. Sanji iz romana pa Boris pomaga do odgovorov na nerešena eksistenčna vprašanja.

Več v časopisu Delo.


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo