Pet evropskih manjšinskih gledališč, med njimi Slovensko stalno gledališče iz Trsta in reška Italijanska drama, se je povezalo v skupni postavitvi Pirandellovih Velikanov z gore. Predstava, v kateri govorijo pet jezikov, igralci so namreč različnih narodnosti, je nastajala na Reki, po tamkajšnji premieri so jo konec minulega tedna videli v Trstu, zdaj pa jo čaka dolgo potovanje po drugih gledališčih vse do Romunije. Projekt je podprla Evropska unija iz programa ustvarjalna Evropa.

Igralska zasedba predstave Velikani z gore. Foto: Slovensko stalno gledališče Trst.

Premalo se zavedamo, da so manjšine preizkus demokracije, je v Trstu dejal režiser Pirandellovih Velikanov z gore Paolo Magelli, ki je bil skupaj z Oliverjem Frljičem, režiserjem, ki rad podreza v nevralgične točke današnje družbe, pobudnik tega neobičajnega projekta. Magelli je zbral skupino manjšinskih gledališč, šibkih in nezaščitenih, kot je dejal, in se nameril prek Pirandella braniti lepoto te raznovrstnosti in izkazati svojo politično misel. Delali so brez prevajalcev in se morali naučiti sporazumevanja v novi situaciji. O tem, čemu je namenil največ pozornosti, je Magelli dejal: "V središču moje pozornosti je bila ta čudovita igralska skupina, nastala iz manjšinskih gledališč. Skupaj smo si prizadevali, da bi prišli do nekakšne simbioze, enotnosti. To je kot človek, ki ima pet glav in govori pet različnih jezikov. Zelo lepo je videti."

Na odru se pojavi 13 igralcev, ki prihajajo iz petih držav in šestih gledališč. Slovensko stalno gledališče sta zastopala Daniel Malalan in Doroteja Nadrah, najmlajša udeleženka. Svojo izkušnjo je opisala takole: "Izkušnja je lepa. Ko sem izvedela, da grem delat na Reko, se mi je zdelo lepo, da se odpre še en drug prostor, ne samo slovenski - nekaj, česar ne poznam - in predvsem to, da bodo ljudje še od drugod, da se bo ta slika razširila. In res se je, ne samo razširila, ampak tudi poglobila, ker sem imela priložnost spoznati res čudovite ljudi iz različnih kulturnih okolij in z različnimi zgodbami. S tem, da je vse nas vodil Paolo Magelli, ki je tudi ena velika 'persona' v svetu gledališča in od kogar se lahko res lahko veliko naučiš, ker svoje znanje širokogrudno deli." Kakšna je bila komunikacija z različnimi kulturami in jeziki? "Komunicirali smo v nemščini, italijanščini, srbohrvaščini, včasih tudi slovenščini. Kjer ni šlo, pa smo po angleščini posegli. Vse smo se uspeli dogovoriti."

V mesecu priprav na predstavo se je naučila nekaj madžarskih in albanskih besed, izboljšalo se je tudi njeno znanje italijanščine in nemščine, je povedala. Pa ni bila edina, ki se ji je to zgodilo. Daniel Malalan ima več izkušenj, tudi z Magellijem je že delal in ga ne more prehvaliti. O Pirandellu in Velikanih pa je povedal: "V vseh Pirandellovih delih se na nek način pojavlja igralec, se pojavlja umetnost. Tu je treba gledati večplastno. Glavna junakinja je Ilse, ki s poroko postane grofica, ampak to njej pravzaprav nič ne pomeni, ker ona je še vedno igralka, to tudi pove. Istočasno, na ravni simbolike, je pa ona umetnost in gledališče. Časi so bili očitno takrat težki za umetnika, ko je Pirandello to pisal. Podobno se dogaja dandanes – odnos do kulture, do umetnosti. Dodal bi, da je bila to absolutno režiserjeva izbira, glede večjezičnosti. Izbral je manjšine, ki so šibki del družbe, mogoče, istočasno pa so tudi močnejši del, pokazatelj odprtosti, različnosti in demokracije. Zraven pa bi še dodal, kdo so velikani, kaj so dandanes velikani. Lahko so bogovi, lahko so polbogovi – citiram spet režiserja Paola Magellija, on je rekel: velikani so vsi tisti, ki se vsako leto zbirajo v Davosu, se pravi današnji mogočniki, kot so bili očitno mogočniki že sto let nazaj. Vprašanje pa je, kako umetnost predstaviti in dati vedeti tem velikanom, da umetnost je pomembna za družbo, za ljudi."

Celotno reportažo Neve Zajc lahko preberete ali slišite na strani Radia Koper.