Glina je material, iz katerega se lahko dela največji kič in najlepše stvari. Idealna rešitev: zima na Primorskem in poletje v Vorarlbergu.

Marta Rauch Debevec je umetnica, oblikovalka gline, in živi v avstrijskem Vorarlbergu. V Avstrijo se je preselila v sedemdesetih letih 20. stoletja zaradi študija na visoki šoli za uporabno umetnost na Dunaju. Tam je med študijem keramike spoznala soproga arhitekta Martina Raucha in ostala je v Avstriji. Preselila sta se v njegovo rojstno vas ter postavila nenavadno hišo iz zemlje. Marta je v zadnjih letih oblikovanje glinenih izdelkov nadgradila v družinsko podjetje, ki proizvaja predvsem ročno izdelane keramične ploščice. V zadnjih letih se večkrat vrača v Slovenijo, nazadnje se je vrnila novembra, ko je bila predavateljica na festivalu Orodja za boljše bivanje revije Outsider.

Če pomislim na stereotipen glineni izdelek v Sloveniji, bi bili to majolika in skleda za žgance. Kaj pa bi bil tipičen glineni izdelek v Avstriji?

»Glina je material, iz katerega se lahko dela največji kič in najlepše stvari. Tudi v Avstriji je med glinenimi izdelki veliko kiča. Veliko ljudi poskusi delati z glino, nato pa to hitro prodajajo, a se vidi, da to še ni dodelano. Seveda je super, da delajo z glino, saj je to terapevtski material, toda če želiš ustvariti kaj lepega, se moraš s tem ukvarjati dlje časa. Za domačo uporabo sta tudi majolika in skleda odlični. Prav je, da nas v vsakdanjem življenju obdajajo naravni materiali in ročno delo. Zelo preproste stvari imajo lahko visoko oblikovalsko vrednost, če so dobro izdelane. Škoda je, da ni več šol, kjer se dela z materialom. Zdaj sta veliko pomembnejša dizajn in perfekcija. Začne se že tako, da otroci, ki delajo z glino, ne smejo biti umazani. Seveda se morajo umazati, če delajo z glino. Na mojih otroških delavnicah so se otroci tudi kopali v glini. Glina je blizu človeku, a smo od nje odtujeni.«

Vse stene iz zemlje

Vi niste odtujeni od gline, kajne? Živite tako rekoč v zemlji, saj je vaša hiša narejena iz zemlje. Ali je bila vaša hiša za vas nenavaden projekt?

»Živim v vasi v Vorarlbergu, na meji s Švico in Nemčijo. To je rojstna vas mojega moža. Pred enajstimi leti sva zgradila hišo iz stisnjene zemlje, v kateri so moje in njegove dolgoletne izkušnje. To je res posebna hiša, ki je zrasla iz zemlje. Vse stene so iz zemlje, ki smo jo dobili z izkopom jame za hišo. Zemljo smo utrdili v kalupih in iz tega zgradili hišo. Ta hiša res diha, je neverjetna izolacija tako poleti kot pozimi. Škoda je, da smo pozabili na zemljo kot gradbeni material. V nekaterih državah je taka gradnja celo prepovedana. Recimo v Nemčiji ne bi mogli zgraditi take hiše, kot sva jo lahko v Avstriji, saj nemški predpisi in standardi tega ne dopuščajo. Vorarlberg se je v zadnjih 30 letih razvil v meko arhitekture, saj so ljudje zelo odprti do takih idej. Naš župan je bil navdušen nad idejo, da bi imeli v vasi hišo iz zemlje. Nikakršnih težav nismo imeli s tem eksperimentom, saj je v interesu kraja, da odpira možnosti za drugačne načine gradnje. Razumejo, da je arhitektura pomembna za bivanje človeka, da je pomembno, v kakšnem prostoru živijo.«

Se pravi, da je Avstrija zelo odprta do naravnih materialov?

»Ja, zelo. Upam, da bo šel ta razvoj še naprej. Zahodni del Avstrije je prav poseben, saj je bil dolgo časa iz osrednje Avstrije nedostopen, ker je vmes gorovje Arlberg. Zato so bili bolj vezani na Švico in Nemčijo kot na Dunaj. Tudi dialekt, ki ga govorijo, je bolj podoben švicarskemu kot avstrijskemu. V Vorarlbergu je bilo vedno veliko rokodelcev, denimo tesarjev. Izjemno lepe izdelke iz lesa oblikujejo. Tudi lesene hiše so neverjetno povezane z naravo in vidi se, da razumejo material. Sloveli so tudi po izdelavi čipk.«

Ali so prebivalci Vorarlberga malo drugačni Avstrijci?

»Ja. Enkrat so se hoteli celo odcepiti od Avstrije in se priključiti k Švici, a referendum ni uspel. Prebivalci Vorarlberga so izjemno pridni, delavni in imajo preostale Avstrijce za lenuhe. Zelo so inovativni, pripravljeni na tveganje, preizkušati nove stvari. Zelo so tudi nagnjeni k delu v skupinah, skupnost se takoj poveže in stori nekaj skupaj. Niso pa zelo poetični, ne znajo se sprostiti. Šele mlada generacija odkriva, da ni vse življenje le delo. Na začetku mi je bilo težko, saj sem menila, da so vasice in družba v njih preveč zaprti. Toda izkazalo se je, da ni tako. V Vorarlbergu so tudi zelo naklonjeni umetnikom in obstaja veliko umetniških štipendij. Prav tako pogosto odkupujejo dela umetnikov, ki živijo v zvezni deželi Vorarlberg.«

Otroka sta se naučila slovenščino

Iz svoje umetnosti ustvarjanja v glini ste lahko celo odprli podjetje.

»S podjetjem sem začela, ko smo gradili hišo. Vedela sem, da v hiši potrebujemo barvo, zato sem s sitotiskom na keramiko začela tiskati vzorce, da so nastale keramične ploščice. Sin se tedaj ni zanimal za nič drugega kot računalnike, nekoč pa sem odkrila, da raziskuje možnosti digitalnih programov in z njimi riše izjemne ornamente. Predlagala sem mu, da združiva najino znanje in nastale so ročno izdelane keramične ploščice našega podjetja Karak. Zdaj je sin prevzel vodenje podjetja in za to navdušil tudi svoje prijatelje. Predala sem jim vse svoje znanje in počasi se bom upokojila.«

Gospa Marta, ali se imate za avstrijsko Slovenko?

»Ja. Nikoli se nisem počutila kot Vorarlberžanka, čeprav bi brez te pokrajine težko živela. Čeprav sem zdaj več v Sloveniji. Pred nekaj leti se mi je zazdelo, da pogrešam Slovenijo. Prej sem pogrešala le tri sestre, ki živijo tu, zdaj pa sem ugotovila, da pogrešam pokrajino. Pravzaprav sem pogrešala resničen občutek pripadnosti nekemu prostoru. Morebiti je to prišlo s tem, da sem po dolgih letih ponovno začela govoriti slovensko. Večino časa sem govorila le nemško, tudi z otrokoma, čeprav mi je bilo pomembno, da tudi onadva govorita slovensko. Sprva smo bili res dvojezična družina, sčasoma pa je slovenščina v družini zamrla. Vesela pa sem, da sta se oba otroka kasneje sama učila slovenščine. No, tudi meni se je nenadoma zazdelo, da moram ponovno spregovoriti v slovenščini. Večkrat sem se začela vračati v Slovenijo, celo kupili smo stanovanje na Primorskem. Po drugi strani pa zato, ker sem večkrat ob slovenskem morju, bolj cenim tudi zasnežene vorarlberške hribe. Vseeno se bolj počutim doma v Vorarlbergu kot v Sloveniji. Zato je idealna rešitev zima na Primorskem in poletje v Vorarlbergu.«

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik