Matej Goršič, prevajalec iz mesta Tartu: Ugotovil je, zakaj nam nebo ne pade na glavo


Avtor: U.S. Datum: 1556 dni nazaj.


O Estoniji Slovenci ne vemo veliko. V tej baltski državi niti ne živi veliko Slovencev. Eden naših rojakov, ki je tam vendarle našel svoj dom, je Matej Goršič, sodni tolmač za finski jezik, ki živi v drugem največjem estonskem mestu Tartu. Na sever ga je napotilo navdušenje nad finskim jezikom in finskim epom Kalevala.

Z ženo Ave in s sinom Martinom radi kolesarijo. Foto: osebni arhiv Mateja Goršiča.

Njegova finsko-estonska zgodba se je začela, ko je leta 2000 – takrat sveže diplomirani pravnik – po naključju poslušal ploščo finske etnoskupine Värttinä. »Finščina me je začarala,« se spominja. Nemudoma se je začel učiti finščino pri Finki, ki živi v Sloveniji. Čeprav je fizično živel v Ljubljani, je bil v mislih na Finskem. Šele tri leta pozneje pa je res šel na poletno šolo finščine in finske kulture v Helsinke. Bil je edini, ki je prišel tja, ne da bi prej jezik študiral. Poletna šola je le še poglobila njegovo strast do jezika. Ko se je vrnil v Ljubljano, je pet let celo poučeval finščino.

Potem je finščino malce postavil na stran, toda nenadoma ga je Finska ponovno povlekla. »V finskem nacionalnem epu Kalevala je neka skrivnost, ki se ji reče sampo, in na vsak način sem želel vedeti, kaj to pomeni, saj je bil pomen te besede neznan tako ljudskim pevcem kot raziskovalcem.« Z namenom, da razišče skrivnost sampa, se je vpisal na etnologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani, po dveh letih pa šel na podiplomski študij v Helsinke. Izkazalo se je, da je bil to v resnici doktorski študij – toliko bolje, saj je imel dostop do vse literature, ki je sicer v Sloveniji ne bi imel. Doktoriral je na temo osvoboditev nebesnih luči v kalevalskem pesništvu. Potem pa…

Potem se je na povabilo estonskega znanca odpravil na izlet v Estonijo. »Srečal sem svojo sedanjo soprogo, se preselil in ostal v Estoniji,« se je zasmejal. Sedaj že devet let živi v mestu Tartu, drugem največjem mestu v Estoniji, v katerem prebiva 100.000 prebivalcev. »Pravzaprav živimo 150 metrov od znaka, ki označuje konec mesta, tako da smo tehnično na vasi,« je razložil. Teh 150 metrov ima tudi zelo praktično posledico, saj občina, pod katero sodijo, v celoti financira javne vrtce, tako da imajo brezplačen vrtec. »V Tartuju pa ni tako in ga je treba plačati. Vsaka občina se lahko sama odloči, ali bo subvencionirala otroško varstvo ali ne.«

Tudi v Estoniji se je hitro naučil jezika, saj sta si finščina in estonščina zelo podobni. »Tudi estonščina je ugrofinski jezik. Prepričan sem, da bi Slovenec, če bi slišal estonščino, mislil, da sliši finščino, tako podobni sta si. Med jezikoma je približno taka razlika kot med slovenščino in slovaščino,« meni prevajalec, ki pravi, da ima kot sodni tolmač največ dela s prevajanjem pri kazenskih postopkih. Tako je denimo prevajal dokumente tudi v zadevi Patria.

Odnos do Rusov

Estonci so seveda ponosni na svoj jezik. Matej Goršič jih je celo opisal kot zelo nacionalno ponosne. »Estonski nacionalni ponos je precej večji kot slovenski. Ne ozirajo se veliko na druge, saj so tako zelo ponosni, da so Estonci.«

Estonska zgodovina je bila burna, predvsem v 20. stoletju, ko je bila država del Sovjetske zveze. Iz tistega časa je še vedno odprtih nekaj vprašanj, na primer to, da, v Estoniji še vedno živijo tudi Rusi. »Politično korektno bi jih opisali kot prebivalce Estonije, katerih materni jezik je ruščina. Nekateri med njimi se imajo za Estonce, drugi za Ruse, spet tretji za estonske Ruse, tako da nimajo niti enotne identitete niti niso priznani kot manjšina,« je razložil.

A konflikta med Estonci in prebivalci, ki govorijo rusko, ni, ker se Estonci do problemov obnašajo malo drugače. V devetih letih, odkar živi tam, ni bilo v Estoniji niti ene stavke ali protesta. »Estonci so zelo introvertirani, vse konflikte izražajo z molkom, ignoriranjem, nepriznavanjem in gledanjem stran. Če ti nekdo ni všeč, utihneš. Tudi če ti je kdo všeč, utihneš,« se je zasmejal in dodal, da imajo Estonci nasploh probleme z izražanjem čustev. »Ta problem imajo predvsem moški. Slovenci se imamo za zaprte, a za Estonce veljamo za odprt južnoevropski narod. Približno tako, kot mi dojemamo Italijane.«

Podobe o Sloveniji so v Estoniji različne. Starejši jo razumejo kot del slovanskega sveta, zanje smo Slovenci južni Rusi. Mlajši, ki jih je veliko že bilo v Sloveniji, saj zelo radi potujejo, pa imajo zelo pozitivno predstavo o Sloveniji.

Namesto plotov znaki

Vrnimo se nazaj k Estoncem in njihovi introvertiranosti. Posledica tega je tudi, da so zelo počasni v odločitvah. »In spet so moški še počasnejši pri odločanju kot ženske. Ženske pač hitreje vse uredijo. Prepričan sem, da je ta lastnost povezana s pomanjkanjem sonca,« je razmišljal Matej Goršič. »Morebiti to izhaja iz zgodovine, saj so vedno živeli bolj zase, bolj izolirano.« Izoliranost se še vedno opazi tudi v Estoniji, kjer vasi niso organizirane tako, da so na sredini lipa, gostilna in cerkev. »Vas je tu zelo razpršena, hiše so lahko oddaljene tudi pol kilometra, tako da niti ni stikov med sosedi. Vsak je zase.«

Ker je Estonija tako velika, je toliko prostora, da ni potrebe po zgoščenem poseljevanju. »Estoncev je 1,2 milijona, od tega jih je več kot tretjina v Talinu, vsi ostali pa so razpršeni po državi, ki je približno dvakrat večja od Slovenije. Če sem prav izračunal, je poseljena petkrat manj kot Slovenija.« In ker so sosedje tako narazen, svojih posesti nimajo ograjenih. Namesto plotov imajo na poteh znake z napisi, kot sta Zasebna lastnina, pojdi stran ali Tujec, ne prihajaj k nam. Grošelj to nenehno videva na poteh, kjer kolesari. A to ne pomeni, da res odganjajo tujce. Nekoč se je peljal po gozdni poti, na kateri je bil znak za prepovedan prehod s podano telefonsko številko. Poklical je in vprašal, ali se lahko odpelje po poti naprej. Na njegovo veliko presenečenje so mu takoj prijazno dovolili in se celo opravičili, da jih trenutno ni doma, sicer bi ga povabili na čaj. Razmišljal je, da je morebiti vzrok za tako poudarjanje zasebne lastnine tudi življenje v komunizmu, ko ni bilo zasebnosti. »V sovjetskih časih je bilo vse to poteptano, kar je bila za njih precej huda travma. Tega ne morejo kar izbrisati, na prvi pogled pa sovjetska travma ni vidna, ker je odziv na to čisto po estonsko zelo tih.«

Kar ne pomeni nujno, da so Estonci vedno tiho. Nasprotno – so zelo glasni pevci. Svoje nacionalne identitete namreč ne gojijo na jeziku, temveč na petju. »Petje je za Estonce način, kako so obstali in ostali kot narod – s petjem pesmi v estonskem jeziku. Zato je tudi pevsko zborovanje temelj nacionalne identitete.« Ni presenetljivo, da se vsake štiri leta na velikem pevskem zborovanju združi 300.000 Estoncev. A Matej Goršič se je na vprašanje, ali tudi on po devetih letih bivanja v Estoniji tako rad prepeva, le nasmejal: »Ne, kje pa. Toliko pa še nisem Estonec, pa tudi v Sloveniji nisem nikoli bil pevec.«

V letih življenja na severu je odkril tudi, kakšen je pomen skrivnostne besede sampo, ki je bila malce kriva za njegovo severnjaško življenje: sampo pomeni steber sveta, ki podpira nebo.

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo