Mateja Bizjak Petit se je kot enajstletna deklica pod mentorstvom Lojzeta Kovačiča v Pionirskem domu v Ljubljani srečala z lutkami in od takrat jo te spremljajo skozi življenje: iz lutkovnih delavnic na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo, iz Ljubljane v Francijo in od tod po vsem svetu. A v Ljubljano se vedno rada vrača. In se napolni z nečim, kar je njena referenca in steber, pravi. V mestecu Reims v Franciji je Mateja Bizjak Petit ustanovila Hišo slovenske poezije in slovensko besedo približala tudi francoskemu občinstvu.

Kako in kdaj je zrasla vaša ljubezen do lutk in lutkarstva in kako so vas lutke »odpeljale« v Pariz?

Z lutkami sem se srečala povsem po naključju, ko sem bila stara enajst let. Takrat sem hotela postati pisateljica, zato sem se vpisala na literarne delavnice, ki jih je v Pionirskem domu v Ljubljani vodil Lojze Kovačič. Lojze je vpisnico sprejel, a moji mami sporočil, da sem premlada za literarne delavnice in me sam vpisal v lutkovne delavnice. Seveda sem bila najprej jezna in užaljena. Kljub vsemu sem pristala, a predvsem zato, ker je Pionirski dom stal za Bežigradom, jaz pa sem živela v Šiški in je bil tako vsakokratni obisk lutkovne delavnice tudi neke vrste izlet od doma.

Po nekaj vajah pa se je izkazalo, da mi lutkovni svet prija. Oživljanje predmetov, oder, učenje besedil, režija, ritual ustvarjanja in tisto nekaj, kar se zgodi na odru, ko se ugasnejo luči in ko gledalci čakajo… Tisto nekaj, kar me vedno zagrabi, ko sem na odru, me je osvojilo tako, da sem pri lutkah ostala do danes.

Ko sem se po srednji šoli odločala za nadaljnji študij, sem si želela nadaljevati z lutkarstvom. Edina možnost, da ostanem v stiku z njim, je bil študij na AGRFT (tedaj žal brez lutkarskega oddelka). Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih na oddelku za dramaturgijo, mi je Edi Majaron ponudil možnost, da sem se udeležila svetovnega festivala lutk v Franciji, v mestu Charelville Mezieres in življenje je naneslo tako, da sem poleg lutk srečala tudi bodočega moža in se štiri leta pozneje preselila v Francijo.

Ker nisem govorila francosko, mi je bilo jasno, da kot dramaturginja v Franciji ne bom našla službe, vsaj ne takoj. Zato sem se vpisala na študij francoščine in po nekaj tednih že sama vodila lutkovne delavnice za najmlajše. Hkrati sem začela pisati lutkovna besedila, ki so bila neke vrste jezikovna vaja, saj so bili prilagojena mojim jezikovnim sposobnostim. Ustanovila sem svoje gledališče, k sodelovanju povabila lokalne kolege in tako se je začelo oziroma nadaljevalo z lutkami v Franciji. Sledilo je izpopolnjevanje v Atlanti in Parizu.

Od kod črpate svoja lutkovna besedila? Ali ta izvirajo iz resničnega življenja ali so izključno plod domišljije?

Občutek imam, da vse izvira iz otroštva. Le-to pa je povezano tako z resničnim življenjem kot z domišljijo. Včasih se besedilo oziroma osnutek neke predstave rodi iz enega stavka, iz enega verza, ki je ostal v podzavesti. Iz nekega občutka. Ko pišem osnutke predstav ali ko dobivajo lutke vsaka svoje besedilo (največkrat ko so že narejene in se z njimi igram), se mi zdi, da se v glavi pletejo spomini iz pravljic, avdio kaset, iger s sestro in bratom, pa tudi resničnih občutkov. Pišem, kot da bi pisala sebi, ko sem bila majhna. Zdi se mi, da so čustva, ki so zaznamovala moje otroštvo, pa naj bodo vezana na realnost ali na domišljijo, ki ju prebuja vsakdanje življenje, vir neštetih zgodb.

Kje je po vašem mnenju meja med fikcijo in realnostjo?

V življenju se je gotovo previdneje opreti na to, kar se nam zdi realno. V ustvarjanju smo svobodnejši in se lahko naslonimo tako na realnost kot na fikcijo.

Osebno jemljem realnost preprosto za realnost, fikcijo pa obravnavam najmanj iz dveh različnih stališč: včasih kot neke vrste prevodnik realnosti, spet drugič kot igralnico, prostor, kjer je vse mogoče. Obe se mi zdita zelo pomembni. Meje med njima pa nikakor ne bi upala opredeliti.

Ali lutke tudi izdelujete?

Z izdelovanjem lutk se ne bi hvalila, saj jih nikakor ne bi znala narediti za koga drugega. Res pa je, da sem za svoje predstave vse lutke naredila sama in jim takrat dala obliko in tehnično izpeljavo, ki je bila neke vrste najbolj zadovoljiv kompromis med tem, kar sem uspela narediti in kar sem za predstavo potrebovala. Merilo pri tem sta bili preprostost in natančnost izraza glede na smisel, ki ga lutka predstavlja. Umetnost lutke ni le v njenem videzu. Zame je zelo pomembna predvsem njena animacija.

Doslej ste se že vsaj sedemkrat selili. Kaj vas žene po svetu in kateri kraj svojega bivanja bi lahko označili kot najlepšega, najprimernejšega za ustvarjanje?

Selitve so postale del mojega življenja, ne da bi si jih posebej želela, a se jim seveda nisem upirala. Rada se selim, ker vsakokrat odkrivam nove svetove, spoznavam nove ljudi, nove kulture … Do zdaj sem se v vsakem kraju slej ko prej počutila dobro. Včasih je sicer malo lažje, drugič malo težje. V Dankerqueu, na severu Franciji, me je očaralo morje in dolge peščene plaže, po katerih sem se sprehajala ure in ure v objemu nenehnega vetra. V Parizu se vsakokrat znova počutim svobodna. V Atlanti sem se vživela v ameriško življenje, ki mi sicer ni zapisano pod kožo, a sem ga kljub temu vzljubila, čeprav sem se rada vrnila v Evropo. V Lillu je življenje lepo, ker so prijazno pomešane vse socialne plasti in ker je to kulturno zelo radodarno mesto. V Tinqueux pri Reimsu, kjer zdaj živim že enajsto leto, je bilo v začetku morda najtežje, a našla sem svoj kotiček, v katerem ustvarjam, se razvijam in znova je spet vse na svojem mestu.

Ne vem, če bi lahko izbrala kakšen kraj za najlepšega. Zame najlepšega kraja ni. In hkrati je vsak kraj najlepši v nečem. Vsak kraj ima nekaj svojega, posebnega, edinstvenega. In ravno te značilnosti vsakega izmed njih rišejo v meni pokrajino, ki je najprimernejša za ustvarjanje.

Kljub vsemu pa zame še vedno ni bolj ustvarjalnega kraja, kot prostor, kjer sem odraščala. To ne pomeni, da tam največ ustvarjam. Res pa je, da se vsakokrat, ko se vrnem v Ljubljano, znova napolnim z nečim, kar je moja referenca. Moj steber.

Se vam zdi, da je Francija bolj naklonjena lutkarski umetnosti kot Slovenija?

Vsaka po svoje sta ji naklonjeni. V Franciji je čudovita lutkarska sola v Charleville Mezieresu. Obstajajo mnogi tečaji, ki jih vodijo priznani lutkarski mojstri. Veliko je malih in velikih lutkovnih gledališč, festivalov. Več ljudi pomeni več potenciala. A vsakokrat, ko se vračam in vidim nove predstave v Sloveniji, ugotavljam, da je kvaliteta doma tudi pri nas. Na lutkarstvo v Sloveniji sem seveda povsem drugače navezana in se me dotakne na nek prav poseben način. Pomembno je, da ostanejo ustvarjalci odvisni od svoje umetnosti.

Poleg lutkovnih besedil pišete tudi pesmi. Za kakšno vrsto poezije gre in v katerem jeziku pišete?

Pesmi najprej napišem v slovenščini in jih nato prenesem v francoščino. Gre za pesmi, ki so strnjena oblika nečesa, o čemer bi rada govorila, o čemer bi se rada pogovarjala. Zapisi, vezani na nek trenutek, na neko razmišljanje, na nek občutek. Nekaj, o čemer bi lahko govorila s prijateljico ali prijateljem ure in ure. In če bi zapisala vse, kar bi si s prijateljico ali prijateljem povedali, to ne bi bilo zanimivo za bralca, saj bi bil to verjetno banalen pogovor. Zato zapišem od vsega tega pogovora le drobce, za katere se mi zdi, da bodo v bralcu zbudili zgodbo. Neke druge vrste dialog.

Kdaj ste s svojimi pesmimi zares zadovoljni?

Nikoli povsem (nasmeh). Predvsem sem zadovoljna, ko pišem. In ko izvem, da me je nekdo prebral.

Kje jih objavljate in na kakšen odziv bralcev ste naleteli?

Prve pesmi so bile pred leti objavljene v Reviji 2000. Sledile so objave v drugih slovenskih in kasneje francoskih revijah. Prva samostojna pesniška zbirka »Le ti« je izšla pri Mariborski literarni družbi. Ne morem se hvaliti s ponatisom. A knjige danes ni več mogoče dobiti, kar je navsezadnje dober znak. Prvi knjižici je sledila druga, dvojezična zbirka Alica s tisoč rokami, ki jo je izdala založba KUD France Prešeren. Zdi se mi, da sem z drugo knjigo pridobila druge bralce. O njej pričajo različne recenzije, objavljene v več literarnih revijah, tako v Sloveniji kot v Franciji.

V francoskem mestecu Tinqueux blizu Reimsa ste leta 2011, na Prešernov dan, odprli Hišo slovenske poezije, ki jo tudi vodite. Od kod zamisel za to ustanovo?
Kakšen je njen namen?

Hiša slovenske poezije v Franciji je oddelek, ki sem ga ustanovila v sklopu kulturno-umetniškega zavoda, ki ga vodim že tretje leto. Ker se zavod poleg mnogih drugih dejavnosti, povezanih z mladino, ukvarja tudi s poezijo, in glede na to, da sem se v lastni organizaciji leta in leta pred tem posvečala promociji slovenske kulture po Franciji, pa najsi bo to v sklopu v Franciji živečih Slovencev ali med francoskim občinstvom, se mi je zdela priložnost, da končno ustanovimo nek slovenski kulturni center, ki bo promoviral slovensko besedo po Franciji, jo razvijal in predvsem vzpostavljal stike med različnimi skupinami zainteresiranih, idealna.

Namen Hiše slovenske poezije je med Slovenci, ki živijo v Franciji, ohranjati kvalitetno slovensko besedo, jih povezovati in bodriti v ohranjanju slovenskega jezika. Hkrati pa je namen Hiše slovenske poezije tudi povezovanje slovenskih literarnih ustvarjalcev s francoskimi literarnimi ustvarjalci in obratno. Hiša je tako knjižnica, jezikovna šola, prevajalski ali informativni center za vse, ki potrebujejo kakršnokoli pomoč v zvezi s Slovenijo, za kar zelo lepo poskrbijo slovenske praktikantke, ki prihajajo v Francijo na prakso. Hkrati pa je Hiša tudi organizator literarnih srečanj, gostovanj, festivalov in izmenjav med francoskimi in slovenskimi pesniki ter literarnimi strokovnjaki. Kot osrednje naj omenim gostovanja slovenskih pesnikov na prireditvah, kot so »Les poetes n'hibernent pas«, »Le printemps des poètes«, »Le Marché de la poésie« v Parizu, Tinqueuxju, Reimsu ali drugod. Odmeven je tudi univerzitetni prevajalski festival Fragment, ki ga izvajamo skupaj z Univerzo v Ljubljani in francoskimi avtorji.

Koliko srečanj ste doslej v Hiši slovenske poezije že imeli in katera so bila najbolj odmevna?

Vsako leto organiziramo gostovanja najmanj desetih slovenskih ustvarjalcev, in to že tretje leto zapored. Tako so pri nas ali drugod po Franciji v naši organizaciji gostovali : Boris A. Novak, Tomaž Šalamun, Meta Kušar, Tone Škrjanec, Ivan Dobnik, Brane Mozetič, Barbara Pogačnik, Taja Kramberger, Primož Vitez, Aleš Steger, Miha Pintarič, Peter Kus, Lutkovno gledališče Fru Fru, Ajda Rosse ...

Kot naš najodmevnejši dogodek pa štejemo praznovanje kulturnega dneva, imenovanega »Culture en fête«, ki ga že tri leta zapored praznuje mesto Tinqueux. Od odprtja Hiše slovenske poezije v Franciji namreč vsako leto kar celo mesto Tinqueux 8. februar praznuje kot svoj kulturni dan.

Kako financirate dejavnost Hiše?

Nekaj malega in res simbolično zdaj tretje leto dobivamo z Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ta sicer le delno krije stroške rednega delovanja, a nas hkrati uradno priznava, kar je pomembno za naš obstoj v sklopu francoske ustanove. Nekaj sredstev črpamo neposredno iz francoskega kulturno-umetniškega zavoda v skladu z rednim programom, ki ga zavod prireja. Največji del pa prihaja iz osebnega sofinanciranja in prostovoljnega dela, pri čemer pa se bojim, da se bomo kmalu izčrpali in resnično upam, da uspemo vzbuditi zanimanje pri ministrstvu za kulturo ali zasebnih mecenih.

Kako so Hišo sprejeli Francozi, ali je spodbudila njihovo zanimanje za slovensko poezijo?

Kot sem že omenila, je zanimanje najprej naraslo v samem mestu Tinqueux in v Reimsu. Glede na to, da smo kot francoska Hiša poezije tudi del mednarodne federacije Hiše poezije – MAIPO, pa je odmevnost vsakega dogodka toliko širša in sega simultano po vsej Franciji. Slovenske pesnike smo torej uspeli vpeljati v številne redne francoske pesniške manifestacije. Že tretje leto zapored se bodo na primer slovenski pesniki predstavili na enem največjih pesniških sejmov »Marché de la poésie« v Parizu, kar je dejansko lep uspeh. Skratka, ne moremo reči, da smo v Franciji postali zelo priznani, vsekakor pa smo na pravi poti, da se za slovensko poezijo začnejo zanimati širši krogi in večje založbe.

Kako sodelujete z Društvom Slovencev v Parizu in koliko, približno, jih živi v francoski prestolnici? Ali še govorijo slovensko?

Z Društvom redno sodelujemo, še posebej, odkar sem tam srečala predsednico Ano Vičič, eno prvih, ki mi je omogočila, da sem v Franciji pred slovenskim občinstvom lahko redno brala in preizkušala svoje pesmi. Verjetno je ravno gospa Vičič v meni podvojila voljo, da sem se odločila za ustanovitev Hiše slovenske poezije. Hkrati je bilo Društvo, skupaj z Veleposlaništvom RS v Franciji, med prvimi, ki so delovanje Hiše slovenske poezije uradno priznali in pospremili s čestitkami in nadaljnjim rednim sodelovanjem. Morda v začetku sicer v društvu niso bili najbolj navajeni na sodobno slovensko poezijo, zdaj pa se večkrat zgodi, da radi prisluhnejo različnim pesniškim branjem, ki niso nujno organizirana v njihovih prostorih, kar je še posebej dragoceno. Tudi sicer se rada udeležim vseh dogodkov, ki jih Društvo redno in zelo uspešno organizira.

Članov je precej. Nekateri še zelo dobro obvladajo slovenščino, drugi jo samo še pojejo, spet tretji pa se je skušajo ponovno ali končno naučiti.

Velika kvaliteta društva je v tem, da ne ostaja zaprto in zadostno samo sebi, temveč da se odpira in da medse sprejema vse, ki radi sodelujemo pri promociji naše kulture in jezika. Tako se večkrat zgodi, da pri kaki prireditvi sodelujemo vsa društva in organizacije ter posamezniki.

Kako pogosto se vračate v Slovenijo?

V Slovenjo se vračam, kolikor je to mogoče. Včasih iz osebnih, drugič iz službenih razlogov. Konec pomladi se bom na primer v Ljubljano odpravila s tremi francoskimi ustvarjalci, saj z Lutkovnim Gledališčem Ljubljana pripravljamo koprodukcijo nove lutkovne predstave. Vsak izgovor je dober, da se vrnem, vsaj za kakšen dan. Vsakokrat z največjim veseljem, kljub temu da zadnje čase opažam velike in žalostne spremembe.

Ali trenutno pripravljate kakšno novo pesniško zbirko, lutkovno besedilo….?

Vedno nekaj pišem. Kdaj in kaj iz tega bo, pa v tem trenutku ne morem napovedati. Vsekakor upam, da najdem dovolj časa, da nastajajočo zbirko zaključim v roku naslednjih dveh let. Čeprav vem, da se bom najprej posvetila prevodu francoskega besedila Par revoir avtorice Valérie Rouzeau v slovenščino in nato prevodu zbirke Toneta Škrjanca v francoščino. Dela je vedno dovolj.

Imate željo, da bi se kdaj za stalno vrnili v Slovenijo?

Dolgo časa sem si to želela. Danes vam na to vprašanje ne znam odgovoriti.

Rodna gruda