Matjaž Horvat, učitelj na Tajskem: Mislil je, da se bo sončil – kakšna zmota!


Avtor: U.S. Datum: 1622 dni nazaj.


Ko se pogovarjate z Matjažem Horvatom, se vam Tajska izriše v popolnoma drugačni podobi, kot jo opisujejo v turističnih katalogih. Izkaže se, da je celo tajščina bolj zapletena, kot bi si lahko predstavljali. Vse to je Matjaž Horvat odkril v desetih letih poučevanja na različnih tajskih šolah.

Učitelj Matjaž Horvat je v tajskem razredu vedno v uniformi. (foto: osebni arhiv)

Njegova tajska zgodba se je začela popolnoma po naključju. V Ljubljani je študiral angleščino in sociologijo ter bil pri študentski organizaciji zadolžen za sprejem in organizacijo izletov za tuje študente. Vedel je, da je dober v poučevanju in delu z otroki, saj je pol leta čuval otroke v Veliki Britaniji. Zato je izkoristil priložnost, ko so mu ponudili prostovoljno poučevanje v tujini. Na voljo je imel štiri države, izbral je Tajsko. »Nikoli prej nisem bil v Aziji. In sem si rekel, zakaj pa ne.«

O državi ni vedel veliko. »Mislil sem, da se bom lahko vsako popoldne po službi s Tajci in Tajkami sončil na plaži in jedel s palčkami. Nič od tega se ni uresničilo, še posebno ne sončenje – Tajci so na plažah oblečeni, s palčkami pa jedo samo hrano kitajskega izvora.«

Ko je priletel v Bangkok in stopil iz letališke stavbe, se je takoj obrnil in zakorakal nazaj v objem klime: vroče, hrupno, gneča. »A sem kmalu ugotovil, da Tajska ni Bangkok in da so Tajci prijazni in prisrčni.« Kot da bi imela država dva obraza: enega za turiste in enega za domačine.

Najprej je leta 2002 eno leto delal v Bangkoku v majhnem zasebnem vrtcu. Nato se je vrnil domov, a kot je zatrdil, ga je Tajska začarala: »Nekaj tajskega me je pičilo, kaj vem, kakšnega komarja imajo tu. Prijazni ljudje so, dobra hrana, odlično vreme, ko in če se ga navadiš. Odločil sem se, da se leta 2008 vrnem.«

A večini tujcev Tajska ne omogoča široke izbire poklicev. Ne morejo biti lastniki več kot 49 odstotkov podjetja in ne smejo opravljati poklica, kjer so lahko konkurenca lokalni delovni sili. Ob vrnitvi je poiskal delo na jugu države v zasebni jezikovni šoli, nato pa se je preselil na severovzhod v Isaan, najbolj nerazvit predel države. Upa, da se bo še vrnil, saj so ljudje tam pristno prijazni.

Po dveh letih in pol se je odločil, da bo začel študirati tajščino, in odšel na študij v Chiang Mai. Izkazalo se je, da je tajščina malo težja, kot si je predstavljal. »Pet tonov, 44 soglasnikov, 32 samoglasnikov, zapleteno je. Naučil pa sem se brati, tako da lahko vsaj preberem, katera cena je za Tajce in katera za tujce,« se je zasmejal. Čez deset mesecev bo diplomiral in potem bo lahko učil na vseh tajskih šolah. Brez diplome lahko namreč uči v jezikovnih šolah in javnih osnovnih šolah. Prav na taki sedaj že pet let uči v mestu San Kamphaeng, nedaleč od Chiang Maia. Prvošolce v angleščini poučuje matematiko, zdravje in znanost ter seveda angleščino. Poleg njega sta v razredu še dve učiteljici, skupno pa je v razredu okoli 40 učencev, čeprav vsako leto obljubljajo, da jih bo manj.

Uniforme za vsak dan

V šoli lahko tudi odkriva značilnosti tajske družbe. Recimo to, da se jim zdi lepo, da so vsi oblečeni enako. Ne le učenci od vrtca do univerze, temveč tudi učitelji morajo nositi uniforme. »Za vsak dan drugo barvo,« se je pošalil in pokazal srajce različnih barv. »Julija smo bili v petek rumeni, ker je kralj praznoval rojstni dan.«

Matjaž je prepričan, da so Tajci v javnih vlogah podrejeni normam videza: »Mislim, da je to delno podobno japonskemu reku, da je treba žebelj, ki štrli, zabiti.« Ali pa to, da se tako radi držijo pravil. »Vsi samo sledijo, kimajo in še vedno me čudi, kako lahko ta država funkcionira brez ljudi, ki bi cesarju povedali, da je gol. Po mojih izkušnjah je Tajska še vedno fevdalna. Na vrhu piramide je kralj, ki je sveta krava, ampak je večinoma oddaljen od vsakodnevne politike. To upravlja ministrski predsednik, ki je trenutno general in kot tak vajen ukazovanja. Vodja mora govoriti in ljudje ga morajo priti poslušat, ker tako ohranja svoj status. No, seveda, ljudje se bolj pretvarjajo, da poslušajo,« razlaga skrivnosti tajske družbe.

Meni, da se to značilnost vidi na vseh ravneh družbe, od sestanka na šoli do govorov politikov: »Kulturna privzgojenost je, da se posluša starejše in tiste z višjim statusom. Prav tako so priučeni, da ne ugovarjajo, ker bi to lahko pomenilo, da bi nadrejenemu skočili v ego – po mojih izkušnjah pogosto krhek in napleskan ego. Zato ima nadrejeni uradno vedno prav, čeprav se njegovih navodil ni nujno treba držati.« Po drugi strani pa pravi, da velja, da je nadrejeni tudi tisti, ki more poskrbeti za svoje podrejene.

Ko je živel v najrevnejših provincah države, je odkril, da so tam ljudje taki, da bi vam dali vse: »Pristno prijazni so. Zanimalo jih je, kdo sem, od kod sem. Otroke je recimo najbolj zabavalo, da imam na rokah dlake, in so me nenehno cukali.«

Tam živijo od riža. Pol leta, od maja do oktobra ali novembra, med monsunskim obdobjem gojijo riž. Prepričan je, da srce Tajske ni turistični delavec, ampak kmet.

Bogati tujci sponzorji Tajk

Ko smo pri turizmu – povprečen Evropejec Tajsko pozna le kot turistično deželo z lepimi plažami in uslužnimi dekleti. Matjaž je prepričan, da je turizem Tajski naredil slabo uslugo: »Iz Tajcev je privlekel najslabše. Turizem je denar, pohlep. Vidijo, da imajo tujci denar in da se jih lahko naplahta, ter to v turističnih delih množično počnejo v vsem: od tega, koliko zaračunajo za vožnjo s tuktukom, do tega, kaj vse prodajo kot drage kamne.«

Edino pozitivno stran vidi v tem, da so se gorska plemena, ki so se včasih ukvarjala z gojenjem maka za opij, obrnila v turizem in turistom prikazujejo svoje življenje.

O seks turizmu pravi, da so imeli bogati Tajci vedno ženo in več ljubic. »Kultura sponzorstva žensk je bila na Tajskem vedno prisotna. Bogati sponzorirajo revne tudi na tak način, da imajo več ljubic, navadno iz revnejših družin – on dobi lepo dekle, ona pa status. Ko so Američani prišli v Vietnam in so imeli v tajski Pataji bazo, so Tajke odkrile, da imajo lahko tudi tujce za svoje sponzorje. Sicer je prostitucija zakonsko prepovedana, a so vanjo vpleti vsi, od deklet do policistov, in so tako uspešne racije v rdečih četrtih približno tako pogoste kot beli sloni.«

Pozna zgodbe, ko so imela dekleta iz revnih vasi po več tujih ljubimcev in so tako preživljala sebe in seveda družino. »Precej hiš je zgrajenih z denarjem bogatih tujih ljubimcev.«

Matjaž Horvat se v Slovenijo ne misli vrniti. Ima nekaj idej, kaj bi lahko počel, ko bo nehal poučevati: »Recimo dom za slovenske upokojence bi bil odlična priložnost. Tu starši živijo z družino do smrti in spoštovanje ter skrb za starejše je dolžnost mlajših družinskih članov. Zato ne bi bilo težko dobiti osebja, ki bi delalo v domu upokojencev.« Prepričan je tudi, da bi upokojenec s slovensko pokojnino na Tajskem lahko živel zelo spodobno, si najel stanovanje in tudi hišno pomočnico. Pa še vreme je vse leto toplo.

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo