Slikar Mihael Dalla Valle je doma iz vasi Vrbnje pri Radovljici. Že več kot štirideset let živi v Mehiki. Zato čisto iskreno v prijetni gorenjščini prizna, da prav nič ne pogreša snega in hribov: »Morebiti sem se snega že malce odvadil.« Kar pa se tiče hribov, pa lahko iz mesta Puebla, kjer živi, občuduje slavni mehiški vulkan Popocatépetl.

Slikar Mihael Dalla Valle se s hčerko Tamaro rad vrača v Slovenijo. Foto: osebni arhiv

Mihael Dalla Valle je v Mehiko prišel leta 1980 z namenom, da bo eno leto študiral. Študij slikarstva je sicer pred tem končal v Milanu na akademiji Brera, ko se je vrnil domov, je dve leti učil na oblikovni šoli v Ljubljani in hodil na likovno specialko na ljubljanski likovni akademiji. Ves čas je razmišljal, da bi še malo odšel v tujino. »V Jugoslaviji so imeli zavod za mednarodno izmenjavo, kjer si lahko dobil štipendijo za študij v tujini. Vleklo me je sicer v ZDA, a so mi svetovali, naj izberem kakšno drugo državo, češ da za Ameriko ne bom dobil umetniške štipendije. Pa sem si izbral Mehiko,« je razložil. In dodal, da morebiti so ga podzavestno privlačile mehiške žive barve. Pozneje je spoznal, da je mehiška kultura res precej bolj barvita kot Evropa: »Tudi stari deli mest so barviti, z rumenimi, modrimi hišami. Tega se v Evropi res ne vidi. Mehičani imajo barve v krvi.«

Kakor koli, s štipendijo je za leto dni odšel v Mehiko, v glavno mesto Ciudad de Mexico, potem so mu štipendijo podaljšali še za leto dni. V tem času se je v državi že znašel, spoznal je precej slikarjev, tako da si je našel delo učitelja na likovnih tečajih. Namesto dveh je ostal pet let. Leta 1985 se je vrnil v domačo vas Vrbnje. Slikal je, pripravil razstavo, a vleklo ga je nazaj v Mehiko. Ni se vrnil v glavno mesto, temveč v Pueblo, trimilijonsko mesto jugovzhodno od Ciudada de Mexica, kjer so živeli starši njegove žene. »Preselila sva se tudi zato, ker je bil septembra 1985 v Ciudadu de Mexicu zelo močan potres. Čeprav četrt, kjer sva živela, ni bila porušena, sva se vseeno odločila, da zapustiva prestolnico,« se spominja. Ko sta prišla v Pueblo, je žena poučevala na univerzi, Mihael pa je spet začel voditi likovne tečaje, ki so bili organizirani v kulturnih domovih. »Kmalu sem začel honorarno predavati tudi na univerzi, kar počnem še vedno,« je dejal profesor risanja na oddelku za grafično oblikovanje Pueble BUAP ter inštituta Artes Visuales. »Moje umetniško ustvarjanje pa gre bolj počasi,« se je zasmejal. »Včasih se lotim in naredim malo več, pa potem spet malo več počivam.«

Fešte za lokalne svetnike

V Mehiki z nikomer ne govori slovensko. V zadnjem času ga večkrat obišče prijatelj Stojan Višnar, ki občasno živi v Mehiki in je tudi umetnik, prav tako iz Gorenjske, in potem govorita po domače. »Vsa prejšnja leta nisem v Puebli srečal nobenega Slovenca. Včasih je bilo lažje, ko je bila v Mehiki jugoslovanska ambasada in smo se, če ne drugače, dobivali na proslavi 29. novembra,« se je spomnil. Glede na to je slovenščina gospoda Dalla Valle neverjetna. »Ni dileme, Slovenec sem. Še vedno se počutim Slovenca, čeprav že toliko let živim v Mehiki. Pa ne, da bi se v Mehiki počutil tujca, le ne počutim se čisto domačina,« je razmišljal. Morebiti je mehiška kultura za Slovence le preveč živahna: »Verjetno so res tako različni, pa tega ne opazim več. No, nekaj pa še vedno opazim – da so šlampasti. Obrtniki so recimo čisto zadovoljni tudi z vegastimi vrati, češ, saj se zapirajo. Tudi to je njihova zelo razširjena lastnost, da tukaj ne drži noben dogovor. Če se dogovoriš z obrtnikom, veš, da se ob dogovorjeni uri ne bo prikazal.«

Imajo pa Mehičani veliko več zabav. Tudi dan mrtvih je ena sama barvita fiesta. Najpomembnejši dan v Mehiki je 12. december, ko je dan guadalupške Marije, nacionalne zavetnice. Tedaj je velika procesija iz cerkve v Ciudadu de Mexicu. »Nasploh so vsa praznovanja, povezana s svetniki, izjemno priljubljena. Vsaka četrt ima svojo zabavo za lokalnega svetnika,« je dodal slikar in zatrdil, da so Mehičani izjemno verni.

Nesproščeni zaradi kartelov

Morebiti ima vera celo večji vpliv na družbo kot politika. »S politiko so se začeli ukvarjati šele z letošnjimi predsedniškimi volitvami, ko je po dolgem času zmagal predsedniški kandidat, ki ni član ene izmed glavnih mehiških strank, leve PRI in konservativne PAN. Prvega decembra bo postal predsednik Andrés Manuel López Obrador, ki ima Stranko za narodni preporod. Vsi upajo, da bo uresničil vse spremembe, ki jih je obljubljal.« Stvar, za katero je malo upanja, da jo bo uresničil, je njegova napoved, da bo izkoreninil korupcijo. »Saj sem vam poslal sliko prejšnjega predsednika s pripisom, da bi moralo 79 odstotkov Mehičanov delati 2000 let, da bi zaslužili toliko, kot je on v šestih letih svojega mandata? Taka je mehiška politika,« je opisal enega najbolj žgočih problemov mehiške družbe. In dodal, da se sicer v državi vidi veliko novogradenj, a kot pravi, je to vse »čuden denar«, saj je v Mehiki veliko revščine: »Osemdeset odstotkov ljudi je nižji srednji razred ali pa so na robu preživetja.« Tudi zato se jih tako veliko želi izseliti. Četudi v ZDA delajo na črno, zaslužijo več kot v Mehiki. »Mehičani mislijo, da se v ZDA cedita med in mleko. Za njih je to sanjska država,« razloži.

V desetletjih prebivanja v Mehiki pa je opazil, da je tudi vse več kriminala. Razmah kartelov je zelo vplival na vsakdanje življenje. »Ko sem leta 1980 prišel v Mehiko, ni nihče govoril, da so kakšni deli mesta nevarni. Zdaj meščani natančno vemo, v katere dele mesta ne smemo, ker so prenevarni. Ne le, da je veliko kraj, tudi veliko umorov je. To seveda vpliva tudi na ljudi. Zdi se mi, kot da bi bili vsi nenehno napeti. Družba ni več tako sproščena, kot je bila prej,« opisuje spremembe Mihael Dalla Valle.

Ne glede na vse temne strani mehiške družbe umetnik ne razmišlja o vrnitvi v Slovenijo. Še vedno poučuje in, kot pravi, bo to počel še nekaj časa: »Nikoli nisem opustil ideje, da bi se vrnil. Tudi s hčerko sva prej skoraj vsako leto šla na počitnice na Gorenjsko. Moja hčerka celo razmišlja, da bi se preselila v Slovenijo. Kot rečemo, bomo videli, kaj bo prineslo življenje.«

Dnevnik