Mija Brak Gorjup je rojena v Zasipu pri Bledu. Študirala je v Ljubljani, leta 1973 pa je postala turistična vodnica. Na turi po Jugoslaviji je spoznala bodočega moža Nizozemca in se preselila v Amsterdam.

Zaradi znanja šestih jezikov je tudi na Nizozemskem delala kot turistična vodnica in tako je svet spoznala še pred sedanjim turističnim navalom. Ko pa se je mož upokojil, sta se odločila za selitev v Beljak. Tam preživljata poletja, zime pa na naši obali v Izoli.

Gospa Mija, kje ste pravzaprav doma?

»Povsod sem doma. Imam se za Evropejko. Doma sem povsod, kjer najdem pristno vzdušje naklonjenosti in odprtosti. Po zaslugi očeta, ki me je spodbujal k učenju jezikov, sem bila vedno usmerjena v Evropo. Po rodu je iz Trsta, stara mama je živela v Trstu in tudi očetova sestrična, ki smo jo pogosto obiskovali. Kot otrok sem to vsrkavala vase in se mi je zdelo zelo zanimivo. Torej, ko me je moj bodoči mož leta 1974 vprašal, ali bi se preselila na Nizozemsko, sem brez oklevanja odšla tja. Reči moram, da me je nizozemska miselnost močno oblikovala. Njihove osnovne vrednote so odprtost, iskrenost, poštenost – in to mi izjemno ustreza.«

Kako to, da zdaj živite na avstrijskem Koroškem?

»Dvajset let že živim v Beljaku. Z možem, ki je malce starejši od mene, sva se odločila za selitev v kraj, ki je primernejši za življenje seniorjev. Iskala sva mirno in lepo okolje. Avstrijska Koroška je bila odličen kompromis: ni daleč od Slovenije niti ni daleč od Italije, ki jo obožujem. Tako da zdaj jeva z več bregov, kot bi rekli Nizozemci. V Izolo sva prišla leta 2012 in se vprašala, kako bi bilo, če bi pozimi živela ob morju. Pogosto tudi paziva hiše, kot se reče, ko med dopusti živite v hišah prijateljev. Tako občasno po dva, tri tedne preživiva na Nizozemskem.«

V starosti pomembna zdravstvena oskrba

Omenili ste, da Amsterdam seniorjem ni prijazno mesto. Zakaj?

»Nisem rekla, da mesto ni prijazno seniorjem. Toda starejši lažje živijo v manjšem kraju, kjer je pregledna infrastruktura in varnost. Ko sem bila mlada, sva z možem vsak večer obiskovala dogodke v Amsterdamu. To je bilo čudovito. Ko pa smo starejši, to preprosto ni več tako pomembno. V svoji starosti ne bi več želela biti v Amsterdamu. Beljak mi ustreza. Kakovost življenja v starosti je res odvisna od tega, kjer živite. V Celovcu je recimo odlična bolnišnica, kar starejši tudi potrebujemo.«

Kako se razlikujejo okolja, v katerih prebivate zdaj – Italija, Avstrija in Slovenija?

»Svojim gostom sem vedno govorila, da je dve plus dve v Avstriji štiri, v Italiji pa pet. V Italiji je več sproščenosti, kar je lahko težava, ki pa jo hitro rešijo. Medtem ko so severni narodi preciznejši, kar je tudi meni bolj všeč.«

Kako ste se na Nizozemskem navadili na odsotnost gora?

»Zelo dobro. Všeč mi je bila čudovita ravnina, ko povsod vidite sončni zahod. Spominjam se, da sva moje prvo leto na Nizozemskem z možem hodila na severno obalo in gledala čudovite sončne zahode. Priznati moram, da sem to ob selitvi v Beljak pogrešala. Nato pa sva začela hoditi v Gradež ali v Prekmurje in opazovala sončne zahode. Preprosto moram od časa do časa videti ravnino. Veste, kako je – ravnina odpira širino osebnosti. Gore omejujejo, ravnina pa ne.«

Koliko se je Nizozemska spremenila od tedaj, ko ste se tja preselili v sedemdesetih, do takrat, ko se odselili v devetdesetih letih?

»Sprva sem živela na podeželju v mestecu Woerden z 20.000 prebivalci. Zdaj v tem kraju živi 70.000 ljudi. Leta 1976 sva se preselila v Amsterdam in tam ostala do leta 1999. Potem sem imela veliko domotožje po Nizozemski. Predvsem po odprtosti in nizozemskem razmišljanju, da vas sprejmejo take, kot ste. Ne sprašujejo, ali imate modre oči ali črne lase, temveč vas sprejmejo kot osebo. In to velja še vedno. Miselnost se na Nizozemskem ni spremenila, spremenila pa se je infrastruktura, predvsem pa število ljudi. Zdaj jih je 16 milijonov, kar je skoraj štiri milijone več kot tedaj, ko sem prišla na Nizozemsko. Tako da je Nizozemska najgosteje naseljena dežela v Evropi. Multikulturnost in sprejemanje drugih pa je ostalo enako, kot je bilo prej.«

Mize se šibijo

Pa smo se Slovenci v tem času, odkar vas ni bilo, kaj spremenili?

»Pravzaprav ne vem. Ljudje se mi zdijo zelo simpatični, prijazni. Toda zdijo se mi malce sumničavi, ni takojšnjega zaupanja v soljudi. Holandci imajo za to pregovor, da gledajo kot maček z drevesa. Morebiti je to značilnost Slovencev. Še to sem opazila: zelo težko načrtujejo. Če se dogovorimo za kosilo čez tri tedne, ne morejo v zadnjem hipu reči, da je nekaj prišlo vmes in odpovedati. Na Nizozemskem sem bila vajena načrtovanja za mesec dni naprej, zdaj pa sem spoznala, da se v Sloveniji lahko načrtuje največ za tri dni naprej, še bolje za nekaj ur.«

Je to morebiti italijanski vpliv?

»Ne, ne, prej bi rekla balkanski. Čeprav opažam, da so prijazni, a zelo težko se nato dogovorimo za kavo. Občutek imam, da ljudje nimajo časa, ker imajo veliko zaposlitev morebiti tudi z manj pomembnimi stvarmi. Osredotočenosti na človeške odnose, kot sem vajena iz Nizozemske, pa se mi zdi, da v Sloveniji malo primanjkuje. Ko ste pa enkrat povabljeni, se mize šibijo od hrane. Tega na Nizozemskem ne doživite. Ko ste tam povabljeni na obisk, ponudijo dve skodelici kave in ob vsaki skodelici po en piškot.«

Po vseh letih življenja v tujini izjemno lepo govorite slovensko.

»Materinščine se ne da pozabiti. Lahko sicer dobite drug naglas, pozabiti pa ne morete. Stik s slovenščino sem ohranjala s korespondenco.«

Ali imate vrt?

»Ne, imam pa lepo urejen balkon in v stanovanju imam vedno šopke rož. To je zelo nizozemska lastnost. Nizozemci pravijo, da ima cvetje rado ljudi, in ga ne nosijo na pokopališča, temveč si ga podarjajo. Cvetje je namenjeno živim ljudem.«

Ali je najbolj stereotipna cvetlica na Nizozemskem tulipan?

»Tako to vidijo v tujini, ker so na Nizozemskem ogromna tisoče in tisoče hektarjev velika polja tulipanov. Poleg tega slovijo tudi po parku Keukenhof, kjer je na 32 hektarjih na tisoče tulipanov. Tako da je skoraj razumljivo, da velja stereotip o tem, da je najslavnejša nizozemska cvetlica tulipan. A seveda gojijo tudi druge cvetlice. Poleg tega so v vseh šopkih različne kompozicije cvetlic, zanimivo pa, da so v šopkih cvetlice v sodih številih, kar je v Sloveniji zelo nenavadno.«

Tako kot se Slovencem zdi nenavadno, da je toliko Nizozemcev v celinskih kampih, recimo na Šobcu.

»Ja, res je in vsi se imajo tam zelo lepo. Nizozemci so zelo sproščeni. Nič jih ne moti, če imajo bele nogavice in rdeče čevlje. S tem si zelo olajšajo življenje, ker niso v stereotipnem kalupu. Prav tako so zelo neposredni in to, kar si o vas mislijo, vam povedo v obraz, ne ogovarjajo vas za hrbtom. Nizozemski pregovor pravi, vedi se normalno in že pretiravaš. Popolnoma so neobremenjeni in si upajo biti taki, kot so.«

Mateja A. Hrastar

Dnevnik