Ljubljana - Ljubljana je mladim prijazno mesto. Po ulicah mrgoli dijakov in študentov, ki jih v slovensko prestolnico privabljajo kakovostne šole in fakultete, raznolika in bogata ponudba kulturnih, športnih, umetnostnih dogodkov, mladi pa najdejo tudi nešteto priložnosti za druženje in zabavo.

Slovenski izobraževalni konzorcij že nekaj let za dijake četrtih letnikov slovenskih višjih srednjih šol v Trstu  in Gorici (v Sloveniji so to srednje šole) organizira pol ali enoletno šolanje v Ljubljani. Letos se je za izmenjavo odločilo osem dijakov iz Trsta in Gorice. V zeleni prestolnici smo se včeraj srečali s Sanjo, Devanom, Alekom in Urško, ki so nad izkušnjo zelo navdušeni.

Sanja Vogrič obiskuje znanstveni licej Simona Gregorčiča v Gorici in je letos na enoletnem šolanju na gimnaziji Poljane. Za Ljubljano se je odločila, ker si je želela spremembe. »Ljubljana je prestolnica, tu imaš veliko več možnosti in izbire za karkoli. Hkrati pa je bila ta izbira kompromis med tem, da ostanem doma, ali grem na izmenjavo v tujino. Med vikendi se vračam domov, kjer sodelujem pri dveh gledaliških skupinah, v Števerjanu in v Gorici. Poleg šole v Ljubljani obiskujem Konservatorij za glasbo in balet, kjer se učim klasični balet, tako, da sem tudi s to dejavnostjo nadaljevala v Ljubljani.« Sanja pravi, da je zelo zadovoljna z izbiro. Postala je bolj samostojna in odgovorna, saj živi v dijaškem domu, kjer ima svoje urnike in je neodvisna. »S šolo sem zadovoljna, čeprav ne opažam velikih razlik s šolo v Gorici. Ne bi rekla, da je tu šola boljša ali slabša. Je pa res, da je tu vse bolj organizirano: že prvi dan pouka smo dobili urnik z vsemi preverjanji čez celo leto.« Sanja ima na gimnaziji Poljane veliko več sošolcev kakor v Gorici, kar ji je všeč, čeprav se tako izgubi bolj osebni odnos, ki ga imaš s profesorji. »Tu moraš biti sam bolj angažiran, pri nas ti profesorji lažje pomagajo, saj nas je manj.« Kaj pa slovenščina? Sanja sicer doma govori samo slovensko in ji jezik ni bil nikakršna težava. »Opazila sem, da so nekatere razlike pri pisanju. Mi večkrat ohranjamo nekatere starejše izraze, ki jih v Ljubljani sploh ne uporabljajo več. Po drugi strani pa v Ljubljani veliko govorijo v narečju. Celo moja profesorica slovenščine je rekla, da je »imel Cankar beden lajf.«

Devan Štoka v Trstu obiskuje elektronsko smer na tehničnem zavodu Jožef Stefan. V Ljubljano je prišel na polletno šolanje na Vegovo, strokovno šolo, smer informatika. Za to izbiro se je odločil, ker mu je tako svetoval ravnatelj v Trstu in ga spodbudil. Sicer je želel Devan leto šolanja preživeti v tujini, na primer v Rusiji, ko se je za to odločil, pa so bili roki za vpis že mimo. Na Stefanu obiskuje elektronsko smer, tako da mora v Ljubljani nadoknaditi nekatere strokovne predmete, saj je zdaj na informatični smeri. »Ljubljana je veliko bolj živahna od Trsta, sošolci so v redu in so me takoj sprejeli, imam 26 sošolcev, same fante. Profesorji so prijazni, res pa je, da moraš veliko delati in se učiti sam, ker nas je v razredu veliko in profesorji ne sledijo vsakemu posebej, kakor smo navajeni v Trstu.« Devan pravi, da se bo morda vrnil v Ljubljano na univerzitetni študij, saj ga zanima študij informatike. Glede ljubljanščine, pa: »Saj vse razumem, včasih pa me res moti, ko naenkrat začnejo govoriti kar v angleščini!«

Alek Devetak, ki v Gorici obiskuje tehnološki tehnični zavod Jurij Vega, je trenutno na enoletnem šolanju na Vegovi gimnaziji. Podobno kakor Devan, je tudi Alek želel na študijsko izmenjavo v tujino, morda v Kanado. Pot pa ga je popeljala v Ljubljano, kjer se ima zelo lepo. »Tu je ogromno mladih, vse je živo, spoznam veliko ljudi, ogromno je dogodkov …« Alek živi v domu s cimrom iz Prekmurja. »Na začetku se včasih sploh nisva razumela, vsak je govoril v svojem narečju (smeh). Počasi sem se privadil nanj in na nekatere profesorje, ki govorijo ljubljansko. To so predvsem mlajši, ki mešajo ljubljanščino z angleščino. Na koncu sem se pa seveda privadil še na sošolce – Ljubljančane, čeprav me oni še zdaj včasih ne razumejo (smeh.). Ker je Alek iz strokovne šole prestopil na gimnazijo, je moral v Ljubljani precej nadoknaditi, predvsem humanistične predmete in jezike. Ob šolskih predmetih obiskuje tudi tečaj networkinga, ki ga zelo zanima. »Informatika na gimnaziji pa je na nižjem nivoju kakor v Gorici, kar pa je razumljivo, saj v Gorici obiskujem tehnično šolo.«

Urška Ukmar v Trstu obiskuje jezikovno smer na liceju Franceta Prešerna. Odločila se je za enoletno šolanje na gimnaziji Poljane. »Zelo rada spoznavam nove kulture, poleg tega pa sem si želela spremembe. Ne prevelike, a nekaj sem si v ritmu življenja želela spremeniti in Ljubljana je bila vmesna pot in prava izbira. Ko so nam predstavili program, sem vedela, da si to želim,« pravi Urška. Na začetku je imela sicer nekaj težav, saj dajejo v Sloveniji na gimnazijah isti poudarek na vse predmete, od znanstvenih do jezikov. Njena največja težava je matematika, saj prihaja iz jezikovne smeri, kjer na znanstvenih predmetih ni velikega poudarka. Urška pravi, da so profesorji vedno na razpolago za pomoč. Slovenska prestolnica ji je kot mesto zelo všeč, saj nudi ogromno, predvsem za mlade. Nikoli ti ni dolgčas. V dijaškem domu, kjer ima dve cimri, ji je lepo. Čeprav so pravila stroga in morajo biti ob 23. uri v domu, lahko gredo čez dan še vedno na sprehod ob Ljubljanici ali na sladoled s prijateljicami. Tudi Urška je zelo zadovoljna z izbiro: »Spoznala sem ogromno ljudi iz cele Slovenije. »Od septembra, ko sem v Ljubljani, sem postala bolj odprta, družabna, samostojna. Mislim, da je zelo pomembno, da spoznaš drugačno okolje in ljudi. Čeprav je Slovenija naša sosednja država, se veliko bolj razlikuje, kot sem si predstavljala.« Svoj bodoči študij si predstavlja v tujini: »Ne vem še kje, a daleč. Všeč mi je Španija …«

Vir: Barbara Ferluga