Vizualna umetnica Kaja Avberšek je skupaj z družino prišla na Kanarske otoke po naključju. Ali pa so jo tja vodile zvezde. Prej so živeli v Berlinu, a je njen partner Deyan, sicer iz Bolgarije, asistent slikarja, ki si je zaželel bivati nekje na toplem. Tako so se vsi skupaj preselili iz Nemčije na Gran Canario.

Katja Avberšek

Kaja zaradi tega ni prenehala ustvarjati, saj zdaj, kot pravi, dela lokalno in globalno. Vsak čas bo končala novo stripovsko knjigo, pripravlja se tudi, da bo poslikala njihovo belo hišo. Vsak dan jo vedno znova navdušujejo vonj, pogled, zvok in okus morja, ob katerem živi.

Tisti atlantski del sveta vam je očitno blizu, saj ste dolgo živeli v Lizboni. Imajo ljudje tam kakšno posebno dušo, ki vas tako privlači?

"Ko sem pri devetnajstih letih ob osmih zjutraj z nočnega vlaka Madrid–Lizbona prvič v življenju stopila na portugalska tla, sem se ozrla po fasadah, obloženih z vzorčastimi keramičnimi ploščicami s prevladujočo modro-belo barvo, ki so bile ožarjene z nenavadno rumenim jutranjim soncem, mi je bilo v trenutku jasno: tu bom živela, ne vem še, kdaj, vendar bom, ker čutim, ker vem, ker drugače ne more biti. Štiri leta pozneje sem res živela v Lizboni in bila takrat, vsa sveža in naivna, prepričana, da je to to, da je to za vedno, da spadam tja. Govorila sem s kar nekaj Slovenci, ki živijo ali so živeli na Portugalskem, pa tudi s Portugalci, ki živijo ali so živeli v Sloveniji. Zanimive karakterne podobnost obstajajo med tema dvema narodoma kljub fizični razdalji. Kar pa se tiče mene in obatlantskih obal: naključij ni. Vedno znova vračajoč se nanje in mahajoč z njih nekam proti črti horizonta. Je ključ in ključavnica, od tod prihajam, sem me vleče, južno, k morju, k valovom. In k svetlobi!"

Kako je živeti na otoku, ki slovi po turistih?

"Preden sem pred kakšnim letom in pol prvič prišla na Gran Canario, se mi je ob omembi Kanarskih otokov v glavi pojavila podobna slika: hoteli za tisoč in več ljudi, nemški turisti, palme in sadne kupe. V bistvu nisem imela pojma, kam grem, vedela sem, da na otokih govorijo špansko. Po pravici rečeno me je majčkeno skrbelo, množični turizem z vsemi pritiklinami vred težko prenašam. Pa sem si oddahnila: 'Turisti so na jugu, mi bomo pa na severu!' mi je takrat zadovoljno povedal Deyan, moj partner. In res je tako. Jug otoka so pregradili s hoteli mesti, pogled na kaj takega je kar strašen. Se pa da tem umetnim strukturam popolnoma izogniti, kar naj bodo, tam daleč. V kvartirju, kjer stoji naša bela hiša, zlepa ne ugledaš ali zaslišiš tujca. Las Palmas je eno tako hecno dolgo mesto. Seveda so turisti nagneteni ob dolgi peščeni mestni plaži, vendar se celo po tisti rivi vedno sprehaja zdrava količina domačinov. Nasploh se zdi, da domačini dobro uporabljajo mesto, in tudi ni čutiti tiste grobe delitve, tako značilne za denimo Staro Ljubljano: sem se že ne bom usedel na kavo, tu so sami turisti. V bližini našega doma je majhen Mercado del Puerto, pristaniška tržnica, ki poleg drugih tržniških stvari ponuja tudi vsakovrstne tapase. V času kosila se z njimi mastijo tako starčki iz soseske kot kvazihipijevski prosojnokožni pari z nahrbtniki ali skupine starejših zagorelih Skandinavk s senčniki na glavah. O tej mešanici govorim."

Kako domačini ohranjajo svojo avtentičnost? Ali sploh imajo identiteto Kanarcev?

"Otočani, na katerem koli otoku sveta že bivajo, so pač posebni tipi. Ti tukaj so zanimiva mešanica otoške špansko-severnoafriške mentalitete. Saj je Evropa, pa tudi ni, ravno tu je ta hecna zev, ki je navdihujoča. Nemalokrat imam občutek, da se je tu čas v marsikaterem pogledu ustavil, da sem se znašla v časovni luknji. A še kako imajo svojo identiteto Kanarcev. Nekateri imajo tudi nalepko na avtu, ki pravi 'Ponosen, da sem Kanarčan'. Domačini govorijo kanarsko španščino, jedo kanarske specialitete, kot so 'papas arugadas' ali 'nagubani krompirčki', gojijo posebne kanarske banane, avokado in papaje, sploh pa na veliko in kar naprej praznujejo. Ko je pust, je celomesečna zabava. Vse mesto, ves otok, vsi otoki živijo za karneval, nanj se pripravljajo vse leto. Potem slavijo to in drugo devico, pa nič kaj potihoma, nosijo jih naokoli, obdane s cvetjem in osvetljene, z godbo na pihala in vsem, ljudje se zbirajo v procesije, na ulice rišejo vzorce z obarvano soljo, kar sredi belega dne prižigajo rakete. Ko človek že misli, da je enega praznovanja konec, že sledi drugo. Te tradicije so izjemno močne, kot bi nekaj poganskega ostalo v njih. Za izgubo kanarske identitete se ni bati. To so vendar nasledniki morskih razbojnikov."

Celoten pogovor lahko preberete na strani časopisa Dnevnik.