»Najlepši scenariji so naša življenja«


Avtor: U.S. Datum: 2003 dni nazaj.


Intervju z Mirando Caharija, prejemnico nagrade tantadruj za življenjsko delo

NABREŽINA - O Mirandi Caharija je že več ljudi reklo, da gre za tržaško Anno Magnani: izjemno igralko, iz katere izžareva povezanost na domače okolje. Prihodnji torek bo med podelitvijo nagrad tantadruj prejela priznanje za življenjsko delo na domačem odru tržaškega Kulturnega doma, s katerega je štiri desetletja v 160 vlogah navduševala občinstvo kot članica Slovenskega stalnega gledališča.

Miranda Caharija. Foto: Primorski dnevnik

Z njo smo se pogovorili na njenem domu v Nabrežini, kjer hrani številna priznanja, spomine in fotografije iz dolge in uspešne igralske kariere. Pravi, da se je do prave sproščenosti ob intervjujih dokopala ob prejetju nagrade na puljskem festivalu za vlogo v filmu Eva v režiji Francija Slaka. Ob prihodu v Pulj jo je pričakala množica novinarjev, ki so vznemirjeno vzklikali: »Ona je, došla je, prišla je!« Ob tolikšni medijski pozornosti je bila pač primorana se sprostiti.

Od takrat je minilo veliko let. Od samih začetkov pa veliko več. Uradno je prvič stopila na oder leta 1957, tako da mineva letos petdeset let njene igralske kariere.

Med prvim obdobjem je šlo bolj za staž, uskočila sem v otroške igre, kar je bila zame sreča. Ansambel me je opazil in me je med naslednjimi sezonami angažiral. Izpolnila se mi je želja. Že kot otrok, če so me vprašali, sem odgovorila: »Ko bom velika, bom igralka!« Ravno pred nekaj dnevi sem srečala sovrstnico iz okolice, ki se me je spominjala, ko sem pravila, da bom igralka, in to vedno govorila. In tega sem se tudi držala. V kri mi je prišla želja po nastopanju, igranju, plesu, glasbi, petju ...

Kako se spominjate začetkov?
Bila sem igralka, ki sem ogromno igrala. V gledališču so se odločali, če bi me poslali na akademijo, nato pa je teater odločil: ostala bo tu, se učila in ogromno delala. In res, tako je bilo. Moji mentorji in učitelji so bili igralci ... in jaz sem ogromno igrala. Prišla sem v ansambel, ki sem ga poznala kot gledalka, saj je takrat gledališče gostovalo po vseh vaseh. Bila sem že navajena hoditi s starši na predstave v okolici. Imela sem srečo, da sem prišla v tako velik in odličen ansambel z velikimi talenti.

Svojo pot ste začeli in zaključili v Trstu: ali niste nikoli razmišljali, da bi se preizkusili tudi v drugem teatru, v drugem mestu?
Zanimal me je ta teater, to gledališče: tega sem si želela. Takrat je bilo tudi težko skleniti izmenjave. Igrala sem tudi v italijanskem gledališču, gostovala sem tudi v Novem mestu z manjšo predstavo Itala Calvina, Le città invisibili. Nikoli si pa nisem zaželela zapustiti tega teatra in se zaposliti v drugem.

Vam je bil v Trstu kak igralec v poseben zgled?
Ko so člani teatra odločali, da bom postala njegova članica, so cenili predvsem mojo pristnost. Nikogar nisem hotela posnemati. To je bila moja lastnost in prepričani so bili, da če bom ostala tu, jo bom tudi obdržala.

Se vam zdi, da ste bili komu za mentorja?
Ogromno sem dala publiki in ogromno sem dobila nazaj. Ne bi bila režiser, to ni moja ambicija, strog kritik bi bila, to pa ja! (smeh)

Kakšen je vaš odnos do igre?
Nikoli nisem marala izumetničenosti in ponarejenosti. Pomembna sta velik temperament in sproščenost. Pred nekaj dnevi so me v Ljubljani spraševali, kako igrati komedijo, ker so prepričani, da imamo na primorskem koncu bolj mediteranski temperament in znamo zato igrati komedijo. Odgovorila sem jim: »Resno, ravno tako resno kot dramo. Reakcija pa mora biti potem pri publiki.«

Kaj je pomembno za teater?
Repertoar. Kaj ponudiš publiki? Seveda so eksperimenti, ki so vedno bili, ampak ostaja potreba po povezanosti s publiko. Povsod se je gledališče nalezlo provokacij, eksperimentov ipd. Ta tip teatra mi ni všeč. Vedno sem pa na strani igralcev. V teatru so glavni igralci.

Kaj je torej pomembno za igralca?
Talent in ogromno dela. Pomemben je seveda tudi njegov razpon. Meni niso bile všeč samo določene vloge; všeč mi je bilo, da so bile vloge raznolike in različne.

Kaj pa je najpomembnejše za predstavo?
Ne sme biti dolgočasna. Že res, da se včasih raziskuje, ampak vračati se je treba k čustvom. Lahko so to solze, lahko je smeh, ampak vibracije morajo biti.

Za kaj gre, ko govorimo o vibracijah?
Ko govorim o vibracijah, se spominjam tistega, kar me je gnalo: ogenj v sebi, brez treme na oder, velik užitek. Vedela sem tudi, kaj hočem in tudi kako to opraviti. Po navadi ti namreč režiser pove, kaj hoče, narediti pa moraš sam, saj si ti igralec. Koncept ima režiser, ki opravi svoje in nato gre igralec pred občinstvo. So posebni užitki: občutiti to fluidnost, to povezavo s publiko.

Potrjujem, da ta povezanost s publiko še vedno traja, čeprav niste več tako prisotni v javnosti.
Zelo mi je všeč, ko me ustavijo in me vprašajo, ali sem res jaz. Nekdo se spominja na primer predstave Dacie Maraini, večina pa ima v spominu predstave na Kržadi v Križu, na prostem. To je zame veliko zadoščenje.

Publiki ste se najbrž še najbolj vtisnili v spomin s predstavami, kot so bile Filumena Marturano, Deja Husu, Tetovirana roža.
To so besedila in hkrati tudi izkustvo tvojega življenja, tvojega dela ... in krasni liki. Tetovirana roža, Filumena Marturano, Deja Husu so najlepše vloge. Take vloge osvojijo publiko: to je življenje. Najlepši scenariji so naša življenja. Če bi mi ženske napisale na primer, kaj čutimo – želje, hrepenenje, lepe in manj lepe stvari – bi iz tega nastala knjiga ... in igra.

Pravijo, da poosebljate razpetost med Sredozemljem in srednjo Evropo.
Vezana sem na ta kraj, na okolico, na morje, na Trst, na dvojezičnost. Ta imenujmo ga dar, ki sem ga imela že od malih nog, če gledam nazaj tisto punčko, tisto dekle.

Kaže, da ste prišli do viška priljubljenosti in uspeha ob koncu poklicne poti: vas kdaj zamika, da bi stopili ponovno na oder?
Po smrti Livija Bogatca, ne pa zaradi tega, sem odmislila nastop. Igralski poklic ostane moj, ne dam ga nazaj, ampak ne razmišljam o tem, da bi nastopala, da bi iskala delo. Zelo sem zadovoljna tudi tako, razmišljam o drugih stvareh. Veliko pohajam, ker imam hčerki v Franciji, imam med drugim tudi osebo, ki potrebuje mojo pomoč, kar me dela še močnejšo.

Zasloveli ste tudi kot filmska igralka.
V filmu sem igrala ogromno. Takrat sem v gledališču igrala v sedmih produkcijah na sezono, med eno predstavo in drugo pa so prišli na vrsto še televizija, vaje za film; v Ljubljano, nazaj v Trst ... Ogromno sem snemala, tudi v italijanskem filmu, hrvaškem, slovenskem. Šli smo tudi na festival v San Francisco. Lepe spomine imam tudi na Pulj. Zanimiv je občutek, ko imaš 10.000 ljudi okrog sebe. Nisem dala filmu toliko, kolikor sem dala odru, bilo je pa vseeno veliko nagrad in zadoščenja tudi s filmi.

Uveljavili ste se celo kot pevka. Na festivalu slovenske popevke ste prejeli celo prvo in drugo nagrado.
Pela sem vedno zelo rada, tudi v gledališču. Veliko sem sodelovala tudi z Vodopivcem. Kar sem imela strašno rada v gledališču, so bili songi. Tega je bilo tudi ogromno. Tudi doma smo radi peli. Moj oče je zelo rad pel. Tudi plesali smo.

Vam je žal za to, v čemer se mogoče niste preizkusili?
Nekoč ni bilo mode glasbenih komedij, kot je danes. Gledala sem pa jih v kinu: Gene Kelly, Debbie Reynolds, ples, muzika ... težko me je bilo spraviti iz dvorane.

Kako gledate na prehajanje Slovenskega stalnega gledališča iz krize v krizo?
Kar se tiče krize, ko sem prišla v gledališče med prvo sezono, smo čakali pred vrati, ali bo sezona začela. In kriza je trajala celo mojo delovno dobo in teater je še danes na prepihu.

Vaš nasvet mladim?
Vsem mladim želim, da bi rekli, kar pravim jaz danes: »To, kar delam, je najlepše. Moj poklic je najlepši!«

Martin Lissiach


Več novic na www.primorski.eu


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo