Nataša Gobec Rajgelj, turistična delavka z Maldivov: Ob nedeljah je ocvrt piščanec


Avtor: U.S. Datum: 1508 dni nazaj.


Ko sva se pogovarjali, je bilo v Ljubljani nič stopinj in se je pripravljajo k sneženju, na maldivijskem otoku Huraa, kjer živi Nataša Gobec Rajgelj z možem Janezom, pa je bilo 34 stopinj. Tam je pač večno poletje. To je tudi eden od razlogov, da sta se tja preselila ter zdaj vodita manjši otoški penzion.

Le tristo od 1200 maldivijskih otokov je naseljenih. Foto: osebni arhiv Nataše Gobec Rajgelj

Življenja na Maldivih nista načrtovala. Na otočje sredi Indijskega oceana sta prišla po naključju. Ker sta veliko potovala, je Nataša odkrila poceni karte za Maldive. In ker Maldive nenehno reklamirajo kot popotniški kraj, ki ga je treba videti, preden se otoki zaradi podnebnih sprememb potopijo, sta se odločila za pot. »Mnogo popotnikov ne ve, da so Maldivi lahko tudi poceni,« poznavalsko pove Nataša, ki v isti sapi našteje tudi vse poceni letalske karte do otočja, ki bi jih lahko kupili decembra.

Maldivi so v turističnem smislu dolgo veljali le za drago luksuzno počitniško deželo. Eden od razlogov za to je, da so bili do leta 2010 za turiste odprti le otoki, kjer so bili hoteli. »Trideset let je Maldivom vladal precej konservativni predsednik Maumun Gajum, ki je na večini otokov prepovedal obiske tujcev. Šele ko je na oblast prišel predsednik Mohamed Našid, so se odločili dati domačinom priložnost, da zaslužijo s turizmom, in so odprli vse otoke. Domačini so nemudoma začeli odpirati prenočišča, tako da so zdaj prenočitve za goste dostopnejše,« je razložila Nataša. Razlike v cenah so seveda ogromne: če za prenočitev v resortih računajo v stotinah evrov, lahko pri domačinih turisti spijo po nekaj deset evrov na noč. Res pa je, da se informacije o poceni Maldivih širijo počasi in večina nas ima ob omembi te otoške države še vedno v mislih le luksuz. »To pač reklamirajo turistične agencije. Izkušnja bivanja na otoku z domačini je seveda popolnoma drugačna od paketa v hotelskem kompleksu. Hecno je, da so hotelski kompleksi postali turistična zanimivost, saj recimo tudi naši gosti za en dan odidejo tja na izlet, predvsem zato, da doživijo podobo maldivijskega otoka z razglednic,« je razložila Nataša.

Pristanišče, glavna ulica in ribji zajtrk

Izbira otokov pa je velika: Maldive sestavlja 1200 otokov, od katerih jih je 300 naseljenih. Od tega so na nekaterih otokih večji kraji, z nekaj 10.000 prebivalci, na drugih vasi z nekaj sto prebivalci. Tak je tudi otok Huraa. »Na našem otoku živi tisoč domačinov in dva Evropejca,« se je zasmejala Nataša in dodala, da se ta otok močno razlikuje od razširjene turistične podobe Maldivov. Glavna razlika je v tem, da večina otokov ni obkroženih z belo peščeno plažo, temveč sta taka le zaliv ali dva: »Glavna točka vsakega otoka je pristanišče. Iz pristanišča vodi glavna ulica, ob kateri so trgovine in mošeje, vedno je v bližini tudi nogometno igrišče.« Toda Nataša razloži, da zaradi vročine nogometno igrišče uporabljajo redko. Čez dan se večinoma le ždi: »Čas poteka popolnoma drugače. Nikamor se jim ne mudi. Navaditi sva se morala tega, da če kdo reče, da pride ob devetih, lahko pride tudi ob enajstih. Če delaš v turizmu, je to lahko naporno, a tudi goste opozorim, da tu nihče ni točen.«

Maldivi so muslimanska država. To pomeni, da se v času molitve zaprejo trgovine. In da so plaže razdeljene na plaže za turiste, kjer se lahko kopajo v kopalkah, ter plaže za domačine. Prav tako razen v velikih hotelih alkohol ni naprodaj. »Tudi v našem penzionu ni piva,« opozori Nataša, ki pa dodaja, da so ljudje izjemno odprti do obiskovalcev ter zelo prijazni. Tudi hrana je za slovenski okus zelo pikantna. »Osnova hrana so kari in ribe. Veliko jedo praženega riža. Vse pa je izjemno pekoče. Pri nas skušamo vedno ponuditi eno bolj in eno manj pekočo jed. Ob nedeljah pa imamo ocvrtega piščanca in pražen krompir,« je opisala otoške prehranske navade. Tipična maldivijska jed je garudija, ribja juha z rižem, ki ji dodajo popražene liste drevesa moringa, limono in čebulo. Tudi za zajtrk jedo ribe. To, kar je v Sloveniji kruh in med, se pravi tradicionalni zajtrk, je na Maldivih mas huni – nastrgana kokosova sredica, čebula, limeta, tunina iz pločevinke ali posušena riba in kruh čapati. »Res se sliši nenavadno, a je odlično,« je zatrdila Nataša.

To, da je njihova hrana preprosta iz sestavin, ki so jim na voljo, priča o tem, da domačini za preživetje ne potrebujejo veliko.

Solata ne raste

»Živijo v velikih družinah in navadno jim je dovolj, da dela le en član družine. Še vedno je najpomembnejša panoga ribištvo, saj so na vsakem otoku ribiči, ki skrbijo za zadosten ulov za domačine,« je opisala njihovo življenje: »Veliko manj se obremenjujejo z življenjem, večinoma živijo le za danes. Zdi se mi, da so zaradi tega srečnejši od nas, ki se obremenjujemo s popolnoma nepotrebnimi stvarmi. Veliko manj so obremenjeni s potrošništvom.« Prav oddaljenost od celine jih varuje pred potrošništvom, saj je treba vse pripeljati z ladjami: »V trgovini imamo eno vrsto riža in eno vrsto moke, kar je dovolj. Ne potrebujemo druge navlake. Ugotovila sem, da veliko stvari preprosto ne potrebujem.« Edino, kar Nataša pogreša, je solata: »Tu je solata res draga, po tri dolarje za kilogram. Oh, pa regrat…« Ne more pa je zares gojiti, ker je zemlja na otoku precej peščena. Gojila bi lahko banane, kokos, čili in maldivijsko zelje. Poskusila je s peteršiljem, a ni zrasel. Za solato bi morala zemljo pripeljati v vrečah iz glavnega mesta.

Maldivi so se v zadnjih letih v svetovnih novicah pojavljali ob dveh temah: podnebne spremembe in politika. Ko gre za izginjanje otokov zaradi podnebnih razmer, Nataša v šali pravi, da odkar je na otoku, se ta ni potopil: »Domačini se s tem ne obremenjujejo.« Je bila pa politika na otočju v zadnjih letih precej turbulentna, saj so imeli leta 2013 državni udar, zdaj so končno dobili novega predsednika: »Domačini za svojo stranko navijajo kot za nogometni klub. Nekateri so celo hiše pobarvali v barvo stranke, ki jo podpirajo.« A politika se dogaja daleč stran, na glavnem otoku, ter ne kvari otoškega spokoja.

Nataša in mož ne razmišljata več o tem, da bi se vrnila v Slovenijo: »To ne pomeni, da bi ostala na Maldivih. Mogoče bova našla drug tropski otok. Navadila sva se na tak ritem življenja. Ko enkrat okusiš svobodo, se težko znova vklopiš v evropsko življenje. Tu ne živiš zato, da delaš, temveč zato, da uživaš v življenju.«

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo