Na eni izmed zaključnih slovesnosti pred podelitvijo diplom, magisterijev in doktoratov generaciji 2015, je dekanja Law School-a Univerze Harvard Martha Minow dejala: »Pogrešali vas bomo, vendar vas sedaj svet potrebuje mnogo bolj kot vas potrebuje Harvard.« Misel lepo ponazori osnovno idejo, ki je prevevala mojo celotno izkušnjo magistrskega študija prava na Univerzi Harvard.

Študentje iz 75 držav smo se učili od profesorjev in mentorjev, predvsem pa drug od drugega, z namenom, da novo pridobljeno znanje učinkovito in koristno uporabimo po vrnitvi v domače okolje. Osrednji koncept je torej predajanje znanja v zelo zgoščenem mikro okolju Harvarda in uporabi (ter posledično širjenju) le-tega v globalnem oziru.

Pretekli teden, ko smo se še zadnjič v svojstvu študentov povzpeli na stopnice knjižnice Langdell in tam prejeli magisterij iz rok naše dekanje, je bil čas za pogled naprej, vendar tudi za refleksijo vsega doživetega. O študiju v tujini sem začela razmišljati pred približno dvema letoma, kar je dokaj pozno v primerjavi z nekaterimi kolegi, in pripravi kvalitetne prijave na štiri različne šole sem posvetila več kot mesec dni časa. V tujino me je tedaj gnala predvsem želja po širitvi znanja in pridobivanju izkušenj, ki ne bi temeljile zgolj na (ozkem) poznavanju pravnih zakonitosti, temveč predvsem na »mehkih veščinah«, kot so denimo komunikacijske in pogajalne sposobnosti, prepričljivo javno nastopanje, obvladovanje stresa na delovnem mestu, poznavanje pravil pravniške delovne etike ipd.

Poleg tega sem si želela spoznati ljudi iz različnih okolij, ki so bili vzgojeni in šolani v drugačnih pravnih tradicijah in ki sedaj o pravu ali določenih aspektih prava razmišljajo zelo drugače kot mi sami. Menim, da se na ta način naši pogledi prevetrijo, saj vzpodbudijo dvom v določene izhodiščne položaje, ki jih jemljemo za samoumevne, in se zato naša kreativnost pri delu skoraj zagotovo poveča. Ocenila sem tudi, da mi bodo pri nadaljevanju poklicne poti v Sloveniji koristila določena zelo specifična pravniška znanja, s katerimi se do tedaj pri svojem študiju in delu nisem ukvarjala, kot so denimo analitične metode v pravu in mednarodna trgovinska arbitraža.

Nenazadnje pa sem se za odhod v tujino odločila tudi iz razlogov, ki niso bili izključno vezani na moje delo. Že od nekdaj sem si želela preživeti nekaj časa v vrhunskem mednarodnem akademskem središču, kjer bi lahko poleg študija izkoristila tudi druge možnosti, ki jih takšno okolje ponuja, denimo raznovrstna predavanja vodilnih znanstvenikov, pogovore s politiki, najrazličnejše delavnice ipd.

Po nepozabnem letu v Bostonu lahko rečem, da je študij ne le uresničil, pač pa v vseh pogledih presegel moja pričakovanja. Na Harvard Law School-u sem nedvomno našla vse, kar sem iskala, torej vse našteto, zaradi česar sem se spočetka odločila za odhod v Združene države Amerike. Poleg tega pa sem se pridobila tudi veliko znanja, ki je bilo zame nepričakovano, tako da sem v določenih ozirih povsem spremenila svoja razmišljanja o sebi in okolju, v katerem delujem.

Denimo, mnogo bolj kot prej sem ponotranjila mišljenje, da je vsak posameznik individualno so-odgovoren za ustvarjanje družbe, v kateri živi, ter da se ne sme ogibati družbenemu aktivizmu, ko gre za vprašanja, ki pomembno vplivajo na razvoj naše družbe, pa četudi nas same ne zadevajo neposredno. Poleg tega sem ukvarjala z določenimi temami, ki v domačem akademskem okolju vsaj v času mojega študija niso bila toliko izpostavljena, kot na primer enakost med spoloma, policijsko nasilje, kriminalitetna politika in s tem povezano vprašanje prenatrpanosti zaporov ter vedno prisotno vprašanje najrazličnejših vrst diskriminacije.

Študij je bil tudi mnogo bolj interdisciplinarno zasnovan kot v Sloveniji ali pa denimo v Nemčiji, kjer sem tudi nekaj časa študirala v okviru študijske izmenjave, tako da je bilo veliko predmetov primarno s področja filozofije, političnih ved, zgodovine, psihologije, matematike, sociologije ipd. Slednje je vsaj za študenta prava izrednega pomena, saj je znotraj zaprtega pravnega sistema včasih težko najti prave odgovore, in je treba na pravila, ki določajo ustroj naše družbe, pogledati s širšega zornega kota.

Kljub zelo pozitivni izkušnji v Združenih državah Amerike lahko sklenem, da se po enem letu zdoma sedaj z veseljem vračam nazaj v Slovenijo. Po eni strani je to posledica moje začetne odločitve, da grem v tujino po znanje zgolj za leto dni in nič več, po drugi strani pa je k tej moji končni odločitvi nedvomno pripomoglo tudi prej omenjeno vzdušje na Law School-u, naj se po določenem času vrnemo v svoje domače okolje in poskušamo uporabiti novo pridobljeno znanje kot iniciator spremembam.

Nenazadnje lahko dodam, da sem v Sloveniji vedno našla dovolj poklicnih izzivov, in tudi začetna skrb, da po treh letih dela in opravljenem pravniškem državem izpitu morda ni najbolj smotrno za nekaj časa prekiniti poklicne poti in s tem izgubiti določeno kontinuiteto dela, se je izkazala za neutemeljeno.

Mojca Nadles