Nina Mavrič prihaja iz Tržiča, a že osem let živi na Sinaju, v majhnem kraju Sveta Katarina, ki slovi po istoimenskem samostanu tik pod goro Sinaj, na kateri je Mojzes dobil deset božjih zapovedi. Zato Nina gor ne pogreša, saj so tam, kjer živi, visoke več kot 2000 metrov. Res pa je, da pogreša zelene gore. Čisto iskreno prizna, da v Egiptu najbolj pogreša pršut, tako da je njena sestra že vajena, da ji takrat, ko enkrat na leto pride na obisk v Tržič, na mizo nemudoma postavi to kraško mesnino.

Nina Mavrič s soprogom Gabalyjem. Foto: osebni arhiv

Nina Mavrič je turistična vodnica, v zadnjem času pa le redko vodi po Egiptu: »Od leta 2011 je turistov v Egiptu občutno manj, čeprav se počasi vračajo. Pravzaprav je sedaj odličen čas za obisk Egipta, saj ni več norega čakanja v vrstah za ogled piramid. Tudi pri nas v Sveti Katarini si je mogoče nemoteno ogledati sončni vzhod na gori Sinaj. Prej pa je bilo tako, da je bila kolona na goro, šele ko se je spraznil vrh, si se lahko povzpel nanjo.« Nina sedaj namesto po Egiptu turistične skupine vodi večinoma po Aziji, kar pomeni, da je 120 dni na leto ni doma.

Turistično vodenje je tudi krivo, da se je sploh preselila na Sinaj, ker se je skušala preizkusiti, ali je sposobna živeti v zelo drugačnem okolju. Tedaj je razmišljala o selitvi v Damask ali na Sinaj. »Odločila sem se za Sinaj, ker sem s seboj vzela svojega psa in sem menila, da bo imel na Sinaju več možnosti za gibanje,« se je spomnila. Tako je z dvema kovčkoma prišla v najeto hiško v Sveti Katarini. Toda to, kar je bilo sprva mišljeno kot enoletno začasno bivanje, se je spremenilo v dom. »Pred petimi leti sem se poročila. Moj soprog je beduin.« Tako je postala poročena beduinska ženska, z vsemi privilegiji, ki jih to prinaša.

Najhladnejši kraj v Egiptu

Beduini so nomadi, prebivalci puščave, ki so v Egipt prišli z Arabskega polotoka. Večinoma živijo na Sinaju. Sedaj ne živijo več v šotorih, temveč v naseljih, res pa je, da ne želijo živeti v mestih. V njenem kraju imajo vse hiše dvorišča in vrtove. Pri tem je pripomnila, da je šele v Egiptu spoznala, kako mrzle so lahko zime. To se sicer sliši nenavadno, toda Sveta Katarina je na nadmorski višini 1500 metrov in je najhladnejši kraj v Egiptu. »Tako kot v Sloveniji pri vremenski napovedi vedno povedo tudi podatke za Kredarico, v Egiptu to storijo za Sveto Katarino. Pozimi je ponoči okoli nič stopinj, kakšen teden ali dva tudi do minus deset stopinj. Problem pa je, da hiše niso izolirane, tako da je tudi v notranjosti zelo mrzlo.«

Beduinska kultura se močno razlikuje od egipčanske. »Beduini so bili v državi vedno drugorazredni narod in veljajo za kmete v slabšalnem smislu. Mnogi jim zamerijo tudi, da se v času izraelske okupacije Sinaja niso uprli. Toda ravno v času te okupacije so beduini doživeli največji napredek,« je zapleteno situacijo na Sinaju razložila tamkajšnja domačinka. Kot pravi, za Egipčane v zadnjem času Sinaj velja za leglo terorizma: »Sinaj je velik za tri Slovenije in na severu polotoka se res dogajajo teroristični napadi, ki pa jih večinoma izvajajo prišleki. Zame kot tujko je severni Sinaj nedostopen, imeti bi morala posebna dovoljenja, da bi sploh šla tja.«

Arabke so sproščene

Kot tujka ima dostop do ženskega in moškega dela beduinskega življenja, kar jo res navdušuje. Ugotovila je, da se oba svetova zelo razlikujeta: »Beduinke so zelo odprte in vesele ženske. Na ženski zabavi na poroki je vedno večji žur kot na moški. Ženske plešejo, se zabavajo, moški pa sedijo in pijejo čaj. Arabke so zelo ženstvene, imajo to, kar smo zahodnjakinje z emancipacijo že malo izgubile in pridobile moško energijo. Zdi se mi tudi, da so Arabke veliko bolj sproščene kot zahodnjakinje. So pa absolutne kraljice doma – doma velja le ženska beseda,« je razložila njen pogled na arabske ženske. In če vas res zanima: lase si pokrije le občasno, iz spoštovanja do moževe družine ali kadar s soprogom potujeta ponoči in tako hitreje prideta prek kontrolnih točk. »Če bi videli, da sem tujka, bi morala pokazati dokumente, tako pa samo zamahnejo in lahko greva naprej.«

Beduini imajo sicer svoj zakon, in če se kaj zgodi, ne pokličejo policije, temveč to uredijo sami oziroma uredi šejk. »Sedaj, ko sem poročena z beduinom, tudi zame velja beduinski zakon. In nekatera pravila tega zakona se mi zdijo odlična. Denimo, če mi ni všeč, kako je sosed zasadil paradižnike, ker mečejo senco na moj vrt, mu lahko rečem kar koli, on pa meni ne sme nič reči nazaj, temveč počaka, da pride mož, in se pomeni z njim. Kot beduinska žena sem skoraj nedotakljiva. Denimo, ko grem v trgovino, se bodo vsi umaknili ženski, da bo kupila prva. Kar je res super, ker v Egiptu ljudje ne stojijo v vrstah.«

Spoštovanje do mam

Nino je njena beduinska družina zelo hitro sprejela. »Beduini so zelo gostoljubni in zdi se mi, da medse celo hitreje kot Egipčani sprejmejo tujca,« razmišlja. Še posebno občuduje svojo taščo, staro beduinsko nepismeno gospo, ki je sama vzgojila deset otrok. »Moja tašča je res neverjetna, saj je živela v čisto drugačnih časih, ko so še s kamelami hodili v obmorska mesta in prodajati kozje kože ter tam z izkupičkom nakupili potrebščine.« Vsa družina še vedno živi v istem kraju. »Otroci imajo svoje hiše nedaleč od mamine hiše in se vsak dan videvajo. Tudi moj mož gre vsak večer na obisk in na čaj k mami. Vsi skrbijo zanjo. Njihov odnos do matere včasih pogrešam v našem svetu, kjer so za naše otroke mame včasih kar preveč samoumevne.« Tašča ji je tudi razlagala, kako so včasih v pesek zakopavali nasoljeno meso, da se je ohranilo. Nina se je na podoben način naučila pripraviti olive: »Sveta Katarina je bila zaradi samostana, ki je grški pravoslavni, vedno povezana z Grčijo in zato je pri nas veliko oljčnih nasadov. Olive pripravijo tako, da jih nasolijo in za dva meseca zakopljejo v pesek, da se posušijo. Res imajo poseben zemeljski okus.«

Kot pravi Nina Mavrič, živi na Sinaju povsem navadno življenje, ki pa se v marsičem razlikuje od stereotipov, ki jih imamo zahodnjaki o življenju v muslimanski družbi.

Dnevnik