Poleg naravnega bogastva ozemlja, na katerem bivamo, smo si Slovenci in Novozelandci podobni tudi po življenjskem slogu.

Ekonomski sociolog dr. Matevž Rašković na Viktorijini univerzi v Wellingtonu med drugim vodi poseben interdisciplinaren projekt, ki pomaga študentom avtohtonega prebivalstva Maorom in študentom z južnopacifiških otokov razvijati tako imenovano »globalno miselnost«.

Pred slabima dvema letoma se je v Wellington odpravil z dvema kovčkoma prtljage in brez izoblikovanega načrta: “Morda je šlo za pogum, morda za naivnost, ali pa celo za norost, ampak odločil sem se sprejeti izziv. Glavni razlog za to pa je bil premik iz cone udobja.”

Ob spoznavanju različnih otoških kultur Pacifika ugotavlja, da ima izjemno etnično pisano prebivalstvo Nove Zelandije veliko skupnih točk z našim: gre za egalitarni družbi z razmeroma dobro razvitima socialnima državama (ali vsaj socialni čut), v katerih ljudje velik pomen pripisujejo kakovosti življenja oz. ravnotežju med delom in prostim časom. Novozelandci ob koncih tedna radi pohajajo v gore, zanje pa je značilna tudi »socialna uravnilovka« oz. v angleščini tall poppy syndrome, ki narekuje, da je treba kritizirati ali celo izključevati ljudi, ki zaradi visokega družbenega statusa izstopajo.

“Slovenska kultura je tipičen primer zahodne kulture, ki temelji na individualno izoblikovani identiteti.” Za avtohtono prebivalstvo v Južem Pacifiku pa so značilne kolektivistične kulture: “Maori pravijo temu občutek pripadnosti. Posameznik ni nič. Posameznik postane nekdo šele skozi odnose z drugimi ljudmi, s svojim plemenom in pa predvsem z zemljo oziroma okoljem, s katerim biva.”

Med raziskovanjem južnopacifiškega otočja Tonga je izvedel, da je izgovorjava njegovega imena zelo podobna sočni kletvici, kar mu je prišlo prav, ko ga je zaradi prehitre vožnje ustavila policija: “In ko je slišal, kako mi je ime, nas je spustil brez kazni, ker je rekel, da s takim imenom nosim dovolj velik križ.”

Več v oddaji: Globalna Vas (Val202)