Iz oddaje Sotočja, 18. marca 2019: Zamolčane žrtve fašizma - ubiti Slovenci v Bazovici in na Opčinah, so mladi rojaki dovolj slišani, veliko zanimanje za študij slovenščine na Reki in dober obisk vzorčne kmetije v Porabju.

Zvočni posnetek je objavljen na strani Radio prvi.

Več o vsebini:

Kdaj bodo žrtve tržaških procesov dobile spodobna spominska obeležja

Uradna Italija ne priznava 20-letnega fašističnega nasilja nad Slovenci, kar dokazuje tudi odnos so spominskih obeležij v Bazovici, kjer so pokopani Ferdo Bidovec, Franjo Marušič, Zvonimir Miloš in Alojz Valenčič, obsojenih na 1. tržaškem procesu in ustreljenih leta 1930, in na Opčinah, kjer so bili po 2. tržaškem procesu leta 1941 ustreljeni Viktor Bobek, Ivan Ivančič, Simon Kos, Pinko Tomažič in Ivan Vadnal.

Prvi poskus domačinov, da bi strelišče preuredili v dostojni kraj spomina, sega v leto 1949. Ob 40 letnici usmrtitve so znova poskusili s peticijo, pod katero so zbrali 3.800 podpisov in jih izročili tedanjem italijanskemu predsedniku Sandru Pertiniju. Tudi z naslednjo akcijo, ko so predsedniku države pošiljali razglednice, niso bili uspešni.

Leta 2005 je srenja iz Boršta občini Trst brezplačno odstopila 6 tisoč kvadratnih metrov svojega zemljišča ob bazoviški fojbi za ureditev spominskega parka in v zameno zahtevala enako za opensko strelišče, kjer so leta 1941 ustrelili Pinka Tomažiča in 4 njegove tovariše. Kot je Mirjam Muženič pojasnil Karlo Grgič, predsednik agrarne skupnosti srenj, iz tega ni bilo nič.

»Po naših izkušnjah ne občina, ne država, ne dežela ne držijo svojih obljub.«

Desnosredinski tržaški župan Roberto Dipiazza je takrat poskrbel le za fojbo. Njegov naslednik levosredinski župan Roberto Cosolini je dosegel, da je italijansko obrambno ministrstvo strelišče na Opčinah izročilo občini Trst. Mimogrede, zemljišče strelišča je v srenjski lasti, kar vpleteni pozabljajo! Tedanji in sedanji občinski svetnik v Trstu Igor Švab pojasnjuje, da je občina leta 2014 z rebalansom proračuna zagotovila 180.000 evrov. Na območju, kjer so ustrelili peterico Slovencev, naj bi nastal park miru.

Po županu Cosoliniju se je vrnil župan Dipiazza. Na opensko strelišče so prišli delavci in z zidkom ločili obstoječe vojaško strelišče, na katerem še vadijo streljanje, in prostor bodočega spominskega parka. Porabili so odmerjenih 180 tisoč evrov in odšli.

Kot pravi avtor načrta za ureditev spominskega parka arhitekt Andrej Križnič, ki si je v parku zamislil ploščad za proslave, majhen muzej in servisne prostore, so na prvi tretjini, mogoče polovici. Za načrtovano ureditev bi rabili še 300.000 evrov. Predstavnik Združenja Borcev ANPI Dušan Kalc pa dodaja, da se ne bodo predali.

»To pomeni, da je delo polovično in se bomo morali boriti naprej, da bo končno izpolnjeno to, kar pričakujemo že desetletja.«

Občinska svetnica v Trstu Valentina Repini pravi, da je pomembno, da dobijo od župana zagotovilo, da bo občina poskrbela za ustrezno obeležje.

»Pomembno je, da pokaže politično voljo, da se novem rebalansu proračuna pripravi popravek in da ga občinska uprava sprejme za zaključek tega načrta. Če do tega ne bo prišlo, je seveda tudi sodelovanje slovenske diplomacije še kako dobrodošlo.«

"Če imaš glas, ga je treba tudi uporabiti!"

27-letna Svetlana Wakounig je podpredsednica krovnega Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS). Danes pravnica je odraščala v prostorih te krovne organizacije, ki jo je nekaj let vodil tudi njen oče Jože Wakounig, dolgoletni funkcionar pri NSKS.

Da ima politiko v krvi, je jasno že po nekaj minutah pogovora, ko jo vprašamo, koliko mlade rojake zanima narodnostna politika.

»Če se mlade vpraša, ali jih politika zanima, jih veliko reče ne. Če pa pomislimo, kaj narodnostna politika pomeni, da so to kultura, kulturna društva, da je to šport in, in, in. Potem bodo rekli, ja seveda, to me pa zanima. Tako, da se na to ne more gledati ozko, da je to samo politika v smislu avstrijske vlade.«

Izvolitev 21-letnega Manuela Juga za predsednika druge krovne Zveze slovenskih organizacij in njeno podpredsedniško mesto sta lahko dodatna motivacija za mlade, toda, pravi, v NSKS je v Zboru narodnih predstavnikov, ki je njegov najvišji organ, veliko mladih. Pa so slišani?

»To je odvisno od tega, kakšen tip človeka si. Sem pač tak tip, da se me posluša. Nisem takšna, da bi bila tiho. Če imaš glas, ga je treba tudi uporabljati.«

Za razliko od mnogo svojih koroških vrstnic in vrstnikov, ki so po končanem študiju ostali na Dunaju, se je Svetlana Wakounig vrnila domov na avstrijsko Koroško. Kot pravi, je bila to osebna odločitev, saj ljubi naravo, ljubi gore. Ampak vrnila se ni samo zaradi narave.

»Tudi zaradi koroških Slovencev in Slovenk. Sem koroška Slovenka in na Dunaju si predvsem v nemški družbi.«

Profesionalna funkcija v NSKS je ne zanima. Cilj je, da ta organizacija nekega dne neha delovati in bodo imeli skupno zastopstvo.

»Ta cilj mi, kot edina organizacija zasledujemo in če bo idealno, čez deset let ne bo več Narodnega sveta koroških Slovencev, temveč skupno zastopstvo vseh koroških Slovenk in Slovencev.«

In v to resnično verjame, saj, kot pravi, drugače tega cilja ne bi zasledovala.

»Sem optimist. Misli, da je to to, kar bi nam najbolj pomagalo.«

Daljši pogovor s Svetlano Wakounig lahko slišite v oddaji, v kateri gostimo tudi doktorja Klemna Laha, lektorja za slovenski jezik na novem lektoratu na Reki, presenečenega zaradi velikega zanimanja študentov. Ustavimo pa se tudi na slovenski vzorčni kmetiji na Gornjem Seniku, ki je po zimskem premoru vnovič odprla vrata za obiskovalce. Teh že v prvih dneh nove sezone ne manjka.