Sveče v Rožu, južnokoroška vas, prepoznavna po slovenski kulturi, vendar tudi - po podpisu memorandumu leta 2011 - brez dvojezične krajevne table, spet gosti skupino likovnih ustvarjalcev iz Slovenije, Avstrije in Italije. Že sedemintridesetič. Slikarski teden, na katerem umetniki ustvarjajo pred očmi obiskovalcev, vsako poletje pripravi domače Slovensko prosvetno društvo Kočna. Nekoč je Kočni predsedoval slovenski šolnik in ugleden narodni delavec Valentin Inzko starejši, danes, desetletja kasneje, pa njegova hči Alenka Weber. Prav pokojni Inzko in njegova žena Marija, povojna begunka iz Vodic, sta najzaslužnejša za temelje slikarskega tedna, postavljene, ko se je po vrnitvi iz Amerike v Sveče priselil znameniti kipar France Gorše in po svoji smrti 1986 galerijo s prelepim parkom kulture vred zapustil društvu Kočna. Letos so med šesterico gostujočih umetnikov kar trije iz Slovenije: Aleš Sedmak, ki je tudi predsednik Zveze združenj likovnih umetnikov Slovenije, mlada Katja Felle in Sebastijan Zupančič. Iz Italije je prišla Tržačanka Manuela Sedmach, Avstrijo pa zastopata Marianne Lang in Johanes Zechner. Celotedensko likovno dogajanje, ki v kraju in okolici združuje slovensko in nemško govoreče, organizatorji vsakič obogatijo še z glasbo, recimo s koncertom domačina, jazz glasbenika Tonča Feiniga, z delavnicami in družabnimi prireditvami.

Lipuševe Sele so še vedno brez dvojezične table. Foto: Sašo Bizjak

Za samozavest manjšine

Brez dvojezične krajevne table so tudi Sele, nemško Sielach, v občini Žitara vas. Tam živi pisatelj Florjan Lipuš, najpomembnejši še živeči slovenski pripovednik na avstrijskem Koroškem, čigar vrhunske literarne stvaritve izhajajo pri mariborski založbi Litera. Če je še lansko poletje na Koroškem odmevala krivica, ki se mu je zgodila, pa se v teh dneh vrstijo zadovoljni odmevi in čestitke, ker je popravljena. Jeseni bo namreč Lipuš končno dobil veliko avstrijsko državno nagrado, najvišje priznanje, ki ga lahko dobi umetnik v Avstriji, ki so mu ga doslej nekateri odrekali, ker piše v slovenščini.

Enaindvajsetčlanski senat, ki ga imenuje zvezno prosvetno ministrstvo, je v utemeljitvi ob poudarjanju Lipuševe estetske avtonomije, jezikovnega eksperimentiranja in literarne inovacije posebej izpostavil, da gre za koroškega avtorja, ki piše v svoji materinščini, torej v slovenskem jeziku. Omenjajo tudi, da se Lipuš v svojih knjigah ukvarja z uporom koroških Slovencev proti nacionalsocializmu, s preganjanjem Slovencev v času nacizma in s podcenjujočim povojnim odnosom večinskega prebivalstva do slovenske manjšine, pa tudi z reševanjem slovenskih besed pred pozabo kot z "osnovo za novo samozavest in identiteto manjšine". No, za samozavest manjšine je tokrat kar precej osnove, saj to najvišje odlikovanje ni pomembno samo za nagrajenega pisatelja, ampak za vso slovensko manjšino. Pa tudi za slovensko literaturo. Kakor je v anketi slovenskega celovškega tednika Novice poudaril dolgoletni koroški kulturni delavec Janko Malle, gre, čeprav pozno, a vendarle, tudi za priznanje, da je slovenska (koroška) literatura del avstrijske književnosti.

Sploh se o Lipuševem delu, pa tudi o njegovem življenju pripadnika slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem te dni v avstrijski javnosti veliko govori. Tudi o tem, da je pred nedavnim protestno vrnil naziv častnega občana, ker njegove Sele nimajo slovenskega napisa. Nimajo ga, ker si ga župan, v strahu za glasove, ne upa postaviti, je poudaril lansko poletje v intervjuju za Večer, in dejstvo, da je tudi peticija njegove družine ter večine krajanov, vložena na občini, naletela na gluha ušesa, poimenoval groteska v malem.

Dokaz, da je tudi dežela Koroška prepoznala Lipuševo ustvarjanje kot pomemben del njene kulturne dediščine, pa je prišel prav pred kratkim s celovške univerze Alpe-Jadran. Z nje so namreč sporočili, da so v dogovoru z deželno vlado in z avtorjem pridobili več tisoč strani njegovih delovnih rokopisov, tipkopisov, osnutkov in zabeležk, ki jih bo hranil celovški Inštitut Roberta Musila, kjer je že shranjen manjši del Lipuševih rokopisov. Gradivo je iz obdobja med letoma 1997 in 2017, sodelavci inštituta ga bodo najprej uredili, zatem bo na voljo za znanstveno obdelavo Lipuševega literarnega ustvarjanja.

Koroška kot Ljubljančanova srčna stvar

Med pomembnejšimi simbolnimi dogodki za slovensko manjšino je to poletje tudi jubilejna štiridesetletnica delovanja Slovenske glasbene šole. Praznovali so jo s koncertom njenih gojencev, ravnatelj šole Roman Verdel pa se je ob tem zahvalil vsem, ki so bili vključeni v njeno delo in rast, med drugim tudi pedagoškemu vodji celotne Glasbene šole v letih 1986-1997 in sedanjemu predsedniku Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva Lovru Sodji iz Ljubljane. Iz prestolnice pa prihaja tudi letošnji prejemnik Kugyjeve nagrade, ki jo že dvanajsto leto zapored podeljuje Skupnost koroških Slovencev in Slovenk, profesor zgodovine in zemljepisa Janez Stergar. Nagrajenec, ki se je vse do upokojitve na Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani veliko ukvarjal z novejšo zgodovino koroških Slovencev in slovensko-avstrijskimi odnosi, je tudi predsednik Kluba koroških Slovencev v Ljubljani, podpredsednik Slovenske matice in avtor zelo branih, nadvse uporabnih elektronskih kulturno-političnih novičk, v katerih seznanja bralce z dogodki v slovenskem zamejstvu. Sam je seveda marljiv obiskovalec zamejskih prireditev, sploh na avstrijskem Koroškem, saj je Koroška, kot je v obrazložitvi nagrade dejal nekdanji ravnatelj Slovenske gimnazije v Celovcu dr. Reginald Vospernik, nagrajenčeva srčna stvar, enajsta božja zapoved. Ob tem ni ostalo zamolčano, da je srečanje predstavnikov nekdanjih koroških brambovcev iz let bojev za Koroško in Društev generala Rudolfa Maistra na pokopališču v Velikovcu, kjer skupaj počivajo padli z obeh strani, tudi Stergarjeva zasluga. Pa tudi to ne, da je iz pozabe dvignil eno prvih slovenskih doktoric znanosti, botaničarko, koroško Slovenko dr. Angelo Piskernik, tako da se bo po njej končno imenoval tudi eden od parkov v Ljubljani.

Večer