V življenju lahko delaš, kar koli si želiš. Maruša Makovec iz Vipave to dokazuje že nekaj let. Po srednji šoli si je želela nabrati izkušenj v tujini in navdušila se je nad programom EVS, evropske prostovoljne službe. Med organizacijami, kjer bi lahko delala kot prostovoljka, je bilo dvojezično društvo Iniciativ Angola. Najprej je tri mesece delala na njihovem sedežu v Celovcu, potem pa so ji ponudili možnost, da dva meseca preživi v Angoli. Tam je spoznala prostovoljno delo in se potem še dvakrat vrnila v to afriško državo. Leta 2015 je prišla z namenom, da bi polno delala kot učiteljica v simfoničnem orkestru, kjer so jo kasneje tudi redno zaposlili. In tako je študentka prevajalstva s svojo violino in violo zašla med glasbenike.

Maruša Makovec. Foto: Facebook

"Odraščala sem z glasbo, vendar sem za študij izbrala prevajalstvo, ker je glasba nekaj, kar me napolnjuje z notranjim mirom in veseljem ter je nikoli nisem želela mešati z denarjem. Ko se mi je pri študiju zataknilo, sem se v enem dnevu odločila, da sledim notranjemu klicu in grem za dlje časa na afriško celino delit svoje znanje. Ko sem še sama hodila v glasbeno šolo, nisem imela toliko veselja do vaj. Ko sem bila na poti, da obupam in se izpišem, me je mama nekoliko prisilila, naj nadaljujem, ker se nikoli ne ve, kdaj mi bo znanje prišlo prav. Pozneje sem se pridružila raznim skupinam in simfoničnim orkestrom, kjer je moje veselje kar kipelo in si danes na ta račun lahko služim kruh."

In kako se običajno zavrti angolski dan?

"Vstanem pred 7. uro, pouk imamo tri ure dopoldne in tri ure popoldne. Spat grem okrog desetih zvečer. Zveni zelo enolično, ampak v afriškem svetu je vse pestro. Poleg tega pa je moj dan poln druženja z mladimi. Tu je za vsako stvar potrebno trikrat več časa, kot smo Evropejci navajeni. Za nakup petih osnovnih stvari je treba obiskati pet ali pa še vec različnih lokacij. Perilo peremo na roke. Hišo je treba vsak dan pomesti in jo na splošno pogosto čistiti, če želimo
ohraniti osnovno higieno. Veter namreč nanese ogromno peščenih delcev, potem so tu še razne živali, predvsem miši, ki s svojim delom 'polepšajo' hišo. Nedelje velikokrat preživimo v družbi svojih učencev. Odkar sem v Angoli, me je okolje spodbudilo, da v prostem času vrtnarim in pečem kruh."

Se je bilo težko privaditi na življenje v Afriki?

"Ne živim popolnoma po afriško. S sodelavci živimo v zidani hiši, ki je urejena po evropsko – ima več prostorov, domačini, razen peščica najbogatejših, pa živijo v baraki iz glinenih opek samo s spalnico in večnamenskim prostorom. Živim v razmerah, ki so Evropejcu nepredstavljive, pa vendar sem na izjemno lepšem kot večina domačinov. V hiši na primer nimamo vode. Domačin se oprha z vrčem vode za hišo, jaz pa z vrčem vode v kopalnici za štirimi zidovi. Vsak dan jem riž, imam pa na voljo obilo raznih sadežev, ki naredijo mojo prehrano pestro in kraljevsko. Ampak to so samo materialne spremembe, ki se jih je treba le navaditi. Kar mi je bilo težje doumeti, je njihova kultura. Odnosi med generacijami, med sloji in med funkcijami se zelo razlikujejo od naših. Koliko korupcije in presitosti 'višjega sloja'! Koliko razbitih družin! Koliko poligamije, ki je tu uradno priznana! Ta družba nazorno prikazuje, kako zelo drži trditev, da je družina najpomembnejša celica družbe. Koliko problematičnih učencev imam, ki samo iščejo pozornost, ki je pri svojih starših ali pa enem izmed staršev ne najdejo in jo zato iščejo pri meni. Že večkrat je imel kakšen učenec spor ali celo nasilje v družini in se je zatekel k nam ter prespal pri nas."

Nekje ste dejali, da je preprostost vrednota, ki je v Afriki ne manjka, v evropskem svetu pa jo vedno bolj pogrešate.

"Da, res je. Preprosto zame pomeni bistveno. To vrednoto pogrešam na več področjih, najbolj pa v naši potrošniški družbi. Ko bodo ljudje kupili samo tisto, kar res potrebujejo, bodo srečnejši, življenje bo lažje in onesnaževanje narave ne bo tak pereč problem, kot je danes. Tu so mesta polna smeti, ker ljudje ne vedo, kaj bi z njimi, in jih pač odložijo pred hišo, tam pa se sčasoma množijo. Evropska mesta pa proizvajajo veliko smeti, ker pretiravamo in ker smo pozabili, kako živeti v sožitju z naravo. Tu imajo družine košček zemlje, kjer pridelajo nekaj manioke in druge nezahtevne rastline, ki rastejo tudi v sušni dobi, ter si le redko privoščijo kakšen nadstandarden izdelek iz trgovine. Evropejec pa se sprehodi do trgovine, kjer mu je vse, kar si zaželi, in še vec, ponujeno na policah. Vse stremi k temu, da bi imeli še več in več."

Kako gledajo tam na tujce, kaj sploh vedo o Sloveniji?

"Z velikim ponosom lahko rečem, da je moja domovina poznana večini prebivalcev mesta Calulo, kjer živim. Tu imamo namreč salezijanski misijonski center, kjer je imela pred leti močen vpliv tudi slovenska misijonarka Zvonka Mikec. Vse don Boskove sestre v Angoli, ki prihajajo z vseh koncev sveta, poznajo patra Rupnika in njegova dela, potico, Bled in še bi lahko naštevala. Zvonka Mikec, Iniciativ Angola in Misijonsko središče Slovenije so v Angolo v zadnjih dvajsetih letih pripeljali več kot 120 prostovoljcev, ki so med drugim odigrali tudi vlogo slovenskih ambasadorjev. Naših obrazov, našega dela in naše narodnosti domačini ne pozabijo, sem je prišlo veliko denarja in drugih sredstev, med njimi tudi avtomobili Mive. V tukajšnjem misijonu imamo dva in na obeh je jasno napisano Slovenija. Zame je zelo navdihujoče, da lahko en majhen narod tako močno vpliva na razvoj mesta na drugem koncu sveta."

Kaj slovenskega vam manjka, koliko pogrešate domačo Vipavo?

"Čeprav imamo tu čudovite hribe, ki zaradi ogromnih ovalnih skal na vrhu navdušijo vsakega obiskovalca, je zame najlepši domači Nanos. In med tako pestro izbiro okusnega in bogatega sadja so mi sveže rdeče češnje še vedno najljubše. Najbolj pogrešam čisto naravo. Tu polja iz meni nerazumljivih razlogov požgejo, da so potem črna in dim zasmrdi kilometre naokrog. Ni ceste, ki ne bi bila obdana s kupom smeti, ki jih občasno celo zažgejo. V glavnem mestu Luanda celo zapirajo določene ceste, da jih zapolnijo z goro smeti. Smeti so trenutna največja stiska glavne province. Žal domačin nima pojma o ekologiji. Upam, da bodo tu kmalu prepovedali uporabo plastičnih vrečk, kot so jih v Ruandi."

Maruša Makovec na koncu le prizna, da ji po dveh letih energija počasi pojenja, ne glede na to, da je po duši borka za te revne otroke. Družbeni in politični sistem je uradno demokratičen, v praksi pa preprosto diktatorski in zato se ne da veliko spremeniti. Jeseni se vrača domov, pravzaprav v Beljak, kjer bo na tamkajšnji univerzi začela študij medkulturnega menedžmenta.

Brane Šalamon,

Nedeljski dnevnik