Telenovele trajajo po tri ure

Petra Cafnik Uludag že deset let živi v predmestju turške prestolnice Ankare. Tja sta jo pripeljala ljubezen in študij, saj je doktorirala na univerzi Bilkent v Ankari, kjer sedaj tudi predava politologijo.

Čeprav v mestu pogreša zelenje, ki ga je vajena iz domačega Maribora, meni, da je Ankara za bivanje prijetno mesto. Malo manj prijetno se ji zdi trenutno dogajanje v Turčiji.

Kakšno mesto je Ankara? Večina Slovencev pozna Carigrad, v Ankaro, ki je glavno mesto Turčije, pa jih gre bolj malo.

»Verjetno je prav, da gredo v Carigrad. Ankara ni zelo privlačno mesto. Je mesto, ki je prijetno za življenje, manj pa za turistične obiske. Carigrad ima dušo, je raznolik, poln ljudi, ima čar, a vse to prinese tudi nenehno gnečo. Če živiš v Carigradu, moraš biti zelo dobro organiziran, sicer ure in ure preživiš na cesti. V Ankari ni teh težav, hitro se pride z enega konca mesta na drugega, veliko je prostora, toda mesto nima čara, saj je bilo zgrajeno konec 20. let preteklega stoletja kot prestolnica in mu zato manjka zgodovina.«

Toda ima nekaj znamenitosti, denimo mavzolej Kemala Atatürka. Ali ljudje še vedno obiskujejo njegov grob, čeprav so sedaj za turško družbo zelo drugačni časi?

»Seveda hodijo do mavzoleja, še posebno ob pomembnih državnih praznikih. Kljub političnim spremembam v zadnjem desetletju je za nekatere, morebiti bi lahko rekla celo za večino, Atatürk zelo pomembna zgodovinska in politična osebnost. Spremembe ga še niso spodnesle.«

Erdogan včasih združeval

Kaj pa sekularnost, ki jo je zagovarjal Atatürk in na kateri je temeljila Republika Turčija – je to ta hip še temeljna vrednota Turčije?

»Na to vprašanje bom odgovorila kot politologinja. Zagotovo je turška javnost zelo razdeljena, toda vedno je bila razdeljena. Gre za razdelitev med populacijo, ki je niti Atatürku ni uspelo preseči, nekoliko jo je s hitro modernizacijo celo povzročil. Zato je sedaj mogoča ta drugačna retorika, ki se vrača v preteklost. Nam, ki gledamo iz zahodnega sveta, se to zdi kot premik nazaj, tukaj pa za marsikoga to ni premik nazaj, temveč gre le za vrednote, ki jih je imel del populacije vedno za pomembne. Tisti, ki so stali za idejami Atatürka, bodo to počeli še naprej. Drugi, ki so sedaj bolj vidni, pa so bili prej v ozadju, a kljub vsemu prisotni. Že v preteklosti so v turškem političnem prostoru obstajale močne konservativne stranke. Res pa je, da je ta drugi pol družbe postal še bolj viden s sedanjim predsednikom Erdoganom. Predsednikova Stranka za pravičnost in razvoj je leta 2002 zmagala na volitvah, ker je govorila jezik tistih, ki dolgo niso bili slišani. Poleg tega so tedaj govorili v jeziku, ki je narod združeval.«

Včasih je veljalo, da bolj ko si šel proti vzhodu Turčije, večji je bil vpliv tradicije in bolj je bila konservativna družba. To še drži?

»Seveda. Res pa je tudi, da je vse več priseljevanja v velika mesta, tako da je tudi v Carigradu in Ankari bolj občutiti prisotnost konservativnih prebivalcev Turčije. Slovenci si sploh ne moremo predstavljati teh nenehnih migracij. V Ankari živim že skoraj deset let in v tem času se je v mestu nenehno gradilo, se pravi, da se mesto širi. To pomeni, da mora tudi prebivalstvo mesta konstantno naraščati. Dotok prebivalcev iz manjših mest in vasi v velemesta je nenehen.«

Se je v teh desetih letih vašega življenja v Ankari še kaj korenito spremenilo?

»Pred desetimi leti je bila odločitev za selitev v Turčijo lažja, kot bi bila danes. Nisem prepričana, da bi danes sprejela enako odločitev tako zlahka. V tem času se je zelo spremenil politični sistem. Svoboščine, ki so bile tedaj samoumevne, sedaj niso več take. Akademiki in novinarji, ki so pristali na črnih listah ali še kaj hujšega, so trend zadnjih petih let.«

Ali ste pritisk na akademike občutili tudi vi?

»Osebno ne občutim tega pritiska, saj se univerze, na katerih predavam, trudijo obdržati akademsko svobodo in svobodo govora. Res pa je, da sem vedno bolj previdna, kdaj in komu kaj povem. V svojih izjavah so previdni vsi, ki so drugačnega mišljenja kot trenutni predsednik. Predavam politologijo, v predavalnici z več sto študenti. Vsi študenti imajo mobilne naprave, s katerimi lahko posnamejo, kaj govorim. Zato ljudje, ki predavajo, tako Turki kot tujci, dvakrat premislijo, kadar izrečejo ostro kritiko.«

Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je ves svoj politični uspeh gradil na gospodarski uspešnosti. Zdaj je v Turčiji recesija. Kaj to pomeni za njegovo vladavino?

»Mnogi upajoče gledajo na te dogodke kot na vzvod, ki bo znotraj vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj povzročil razprtije. Znotraj stranke se vsi ne strinjajo z močno avtoriteto ene osebe. Vem, da obstajajo taki, ki upajo, da bo premik v ekonomiji, ki sicer nas prebivalce veliko stane, prinesel nekaj dobrega. Glede tega nisem zelo optimistična, saj menim, da ima predsednik v družbi zelo močan položaj in je med svojimi volivci izjemno priljubljen ter ga bodo volili, četudi se zgodi velik premik.«

Pred kratkim je bila v Turčiji čebulna revolucija, ljudje so protestirali zaradi previsokih cen čebule in zelenjave, nakar je vlada posredovala s prodajo subvencionirane zelenjave. So cene zelenjave res tako visoke?

»Ja, močno so narasle, pa ne le cene zelenjave, vsa hrana je dražja. Zelenjava je zdaj dražja za skoraj sto odstotkov. Paradižnik je recimo postal grozljivo drag. Tako da res razmišljam, kako lahko preživijo revnejši. Tudi lira je v primerjavi z drugimi valutami močno padla. Ko sem prišla sem, je bilo razmerje med evrom in liro 1:2, sedaj je 1:6, pred nekaj meseci je bilo celo 1:8. Posledično to pomeni, da recimo naša družina ne more potovati v Slovenijo tako pogosto, kot smo prej, ker so letalske karte zdaj za nas veliko dražje.«

O beguncih iz Sirije

To vprašanje se vam bo sicer zdelo nenavadno, pa vendar: kakšen vpliv imajo turške telenovele na turško družbo?

»Diplomo imam tudi iz medijskih komunikacij, a vam moram priznati, da telenovel ne gledam. Razlog je tudi to, da jih v Turčiji predvajajo drugače. Tukaj vsaka epizoda traja dve uri, pred tem pa je še 45 minut povzetka prejšnjega dela. Torej vse skupaj traja skoraj tri ure, kar v živo lahko spremljajo le ženske, ki ne hodijo v službo. Teh pa je v Turčiji še vedno veliko. Seveda to ne pomeni, da telenovel moški v Turčiji ne spremljajo, le da gre za formate, bolj priljubljene med ženskami. Poleg tega so zelo priljubljeni televizijski šovi, kjer iščejo zakonske partnerje. Tudi ti šovi trajajo po več ur. Telenovele predvajajo na različnih televizijskih programih in od tega je odvisno, ali bo vsebina bolj konservativna ali liberalna, ali bodo denimo v telenoveli pili alkohol ali ne.«

Kako so v Turčiji sprejeli sirijske begunce?

»Zelo zanimivo se mi zdi, da se o 3,5 milijona sirskih beguncih, ki so prišli v Turčijo, tu govori manj kot v Evropi, kamor je prišlo precej manj beguncev. Zdi se mi, da je tu razumevanje situacije med ljudmi. Diskurz o beguncih je tu nastavljen drugače in več milijonov beguncev, ki so v Turčiji, ne predstavlja tako velikega problema. Tu v političnih diskurzih poudarjajo bratstvo in pomoč. Begunci so razpršeni po državi, veliko jih je v Carigradu, veliko jih je na območjih ob turško-sirski meji.«

Katera kulturna razlika je za vas v Turčiji najbolj naporna?

»Tisto, kar mi je v Turčiji najbolj všeč in me hkrati najbolj zmoti, so ljudje. Drugačnost je seveda privlačna in sproščujoča, lahko pa je tudi naporna. Rada imam njihovo dobrosrčnost, komunikativnost, pripravljenost pomagati. Sklepanje trdnih prijateljstev je tu lažje kot v okolju, ki je bolj individualistično. Najbolj naporno se mi zdi vzgajati otroke v drugem kulturnem okolju. Pač zato, ker imamo drugačne vrednote o vzgajanju in vlogi družine pri tem. Recimo kot individualistko me vedno zmoti, ko mi neznanec v parku reče, naj dam otroku na glavo kapo. Zanje pa so taki posegi v osebno življenje popolnoma samoumevni.«

Na turški čaj ste se pa navadili, kajne?

»Sem, a kavo imam še vedno mnogo raje. Čaj pijem, kot ga pijejo Turki, se pravi nesladkan in močen čaj. Pri kavi pa se začnejo težave, saj naša turška kava ni prav takšna, kot je turška kava. Predvsem je popolna napaka, če si v kavo naliješ mleko, ker tako kavo pijejo le otroci. Res pa je, da je v zadnjem času Turčijo preplavil Starbucks in je prišla tudi kultura kapučina in drugih kav, tako da je kava z mlekom postala legitimna opcija za vse nas tujce.«

Mateja A. Hrastar,

Dnevnik