Kako bi se Ivan Cankar odzval na popoldan, ki so ga v torek priredili Slovensko stalno gledališče, Slovenska matica, Slovenski klub, Oddelek za humanistične študije in Oddelek za pravne vede, jezik, prevajanje in tolmačenje tržaške univerze ter Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik? Najprej bi si verjetno pošteno ogledal zbrano množico pri Sv. Jakobu. Pod vodstvom profesorice Marte Ivašič se je namreč kakih petdeset ljudi izpred sedeža Primorskega dnevnika podalo po sledeh književnikovega delavskega Trsta. Strokovne razlage so se kot v ubrani melodiji spajale z odlomki in pesmimi iz del slovenskega pisatelja, ki so v 22 jezikih zbrani v Antologiji literature Ivana Cankarja. Brali so jih študentje obeh oddelkov tržaške univerze ter Univerze iz Padove, kar je za vse prisotne bila prijetna poslastica.

Foto: Primorski dnevnik

Pisana množica se je nato odpravila v Kulturni dom, kjer je bilo na vrsti predavanje Vesne Mikolič o Cankarju in slovenski kulturi nekoč in danes. Srečanje, ki se ravno tako kot pohod uvršča v niz dogodkov Cankarjevo leto v Trstu, je uvedel profesor Miran Košuta. Spomnil je na tesno vez med slovenskim literatom in Trstom. Dovolj je pomisliti na njegova slavna predavanja, pa tudi na njegove številne tržaške prijatelje, znance in bralce. Pristavil je, da branje Cankarjevih del vsestransko blagodejno vpliva na dušo in telo, pa še v srcu vzklije prijetna toplina.

Vesna Mikolič je za izhodišče svojega strokovnega popotovanja izbrala ravno predavanje Ivana Cankarja za Ljudski oder v Trstu, 24. aprila leta 1907: »Že tedaj je še kako razumel koncept slovenskega kulturnega prostora in je vseslovensko kulturo obravnaval kot celoto in to v najširšem pomenu besede.« Kulturo je torej pojmoval kot celotno življenje neke narodne skupnosti in jo dojemal v tesnem sozvočju s svobodo. Navezala se je tako na temeljno lastnost Cankarjevega opusa, se pravi hrepenenje. Slednje sloni na stvarnem razumevanju sveta in je usmerjeno v konkretne družbene odnose, ne v onstranstvo.

Hrepenenje ima ključno vlogo tudi v knjigi Novo življenje, ki je pred 110 leti izšla pri Slovenski matici. Pred nedavnim je simbolično izšel še ponatis tega dela. Vesna Mikolič se je podrobneje poglobila vanj in obrazložila, da gre za najbolj avtobiografski roman Ivana Cankarja. Hrepenenje doživi v njem dve pomembni spremembi. Glavni junak skuša novo življenje tudi uresničiti. Poleg tega pa se hrepenenje na koncu romana osamosvoji in vzroka za svoj obstoj ne išče več v trpljenju. Hkrati pa govorimo tudi o pomembnem pričevanju ohranjanja pisateljeve družbene drže.

»Tako kot je Shakespeare povzemal angleškega duha in ga soustvarjal, tako je Cankar počel s slovensko kulturo. Angleži se danes tega pomena še kako zavedajo, Slovence pa pri prepoznavanju tega zelo konkretnega pomena Cankarja ta naloga še čaka,« je zaključila. Skratka, torkovo dvojno snidenje – posvečeno stoletnici Cankarjeve smrti – se je dotaknilo bistvenih niti utripa prestižnega književnika in dokazalo, kako je njegova sporočilnost nerazdružljiva z današnjim časom.

Vesna Pahor,

Primorski dnevnik