Kot skoraj vsako leto doslej so tudi letos poleti učenci in učenke dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture iz Severnega Porenja - Vestfalije skupaj z učiteljico odkrivali lepote Slovenije. V preteklih letih so raziskali Ljubljano, raziskali okolico Tamarja, Planice in Kranjske Gore, skupaj so tudi plavali v Portorožu, si ogledali Piran in se z barko popeljali po morju.

Zadovoljni izletniki v idiličnem okolju Velike planine. Foto Martina Tomšič Kramberger

Izlet po Sloveniji v poletnih počitnicah je namenjen družinam in posameznikom, ki so v tistem času v Sloveniji in se želijo družiti ter skupaj spoznavati bolj ali manj znane kotičke prelepe domovine. Pri pouku v različnih skupinah učiteljica napove izlet, povpraša po željah in v okviru možnosti poišče možen datum. Udeleženci vedo, da je to izlet, ki je namenjen tistim, ki se na ta dan nahajajo v Sloveniji in radi spoznavajo slovenske naravne in kulturne znamenitosti. Izlet je tudi povezovalne narave: zberejo se udeleženci, ki obiskujejo pouk v različnih krajih, tokrat so bili iz Essna, Hildna in Krefelda.

Letos poleti se je druščina 1. avgusta odpravila na Veliko planino. Obetal se je vroč dan, kot nalašč za obisk planine, kjer rado pihlja. Na spodnji postaji gondolske žičnice se je zbralo 13 udeležencev, ki so se pripeljali iz Bučke pri Škocjanu, okolice Celja, Vojnika in Kamnika. S seboj na nihalko so vzeli tudi kužka. Ob pogledu iz „gondole“ navzdol proti vznožju je marsikomu zastal dih, malo zaradi višine, malo zaradi lepega razgleda.

Na Šimnovcu so se nekateri odločili za vožnjo s sedežnico, nekateri pa so jo mahnili proti vrhu peš. Postanek v gostišču na Zelenem robu se je prilegel vsem. Odžejali so se in pomalicali ter poskusili okusne sirove štruklje.
Pot so nadaljevali proti pastirskemu naselju in cerkvici Marije Snežne ter naprej do Domžalskega doma.

Skupina pohodnikov se je pri vračanju povzpela na greben in ob žični ograji nadaljevala hojo nazaj proti izhodišču. Tako so se slikali na najvišji točki na planini. Pot od Zelenega roba navzdol proti Šimnovcu so nekateri tako hitro premagali, da so se peljali s sedežnico še enkrat navzgor in potem pri hoji navzdol dohiteli skupino.

V okolici Kamnika si je druščina privoščila kosilo. Ko so se ravno namestili v gostilni, se je ulil dež. Nevihta je bila močna in je shladila soparno ozračje v dolini. Utrujeni in zadovoljni so se po okusnem kosilu odpeljali na svoje slovenske domove.

Kdo ve, kam nas bo pot peljala naslednje poletje? Morda na Dolenjsko ali pa na Kras, kot so predlagali letošnji udeleženci. Lepo vabljeni, če boste poleti v Sloveniji, da se jim pridružite. Ne bo vam žal.

Martina Tomšič Kramberger