Urško Matjašec iz Logatca je ljubezen do glasbe in citer popeljala v Salzburg, na prestižno univerzo Mozarteum, kjer bo letos junija tudi diplomirala. Njen cilj je popeljati citre med ljudi in dokazati, da se s tem instrumentom lahko pričara več kot le Cvetje v jeseni.

Citre ali električne klaviature?

Urška je odraščala v Logatcu, kjer je hodila v Osnovno šolo 8 talcev. Vedno je bila zelo dejavna. Hodila je na tečaj angleškega jezika, plesne vaje, rokomet, umetniško delavnico, pevske vaje, k skavtom. »Pri devetih letih sem si želela igrati na nek instrument in najbolj so me pritegnile citre. Učila me je Kornelija Lovko,« se svojih začetkov spominja Urška. Po končani osnovni šoli se je vpisala v Gimnazijo Jožeta Plečnika v Ljubljani, štiri leta pa je hodila na zasebne ure citer v Grobelno k profesorici Ireni Zdolšek.

Glasba ji je bila vedno pri srcu, ob njej se počuti živo. V vrtcu in osnovni šoli je hodila na plesne vaje, ob nastopih je vedno hotela biti v prvi vrsti. Pri devetih letih se je odločala med citrami in električno klaviaturo. »Takrat nisem točno vedela, kaj so citre. Nekaj lesenega, s strunami, kar lepo in nežno zveni. Nisem niti vedela, kako velike so. Želela sem, da bi bile majhne, velikih citer nisem hotela. Zanimivo, sedaj imam zelo velike citre,« se svojih prvih izkušenj z instrumentom spominja Urška. Negotovost o tem, kaj bi igrala, ni dolgo trajala, saj se je kar hitro odločila za citre. Zelo dobro se spominja sprejemnega preizkusa v glasbeni šoli: »S ponosom in navdušenjem sem rekla, da bi rada igrala citre. Spomnim se tudi, da sem na ta dan spoznala svojo bodočo prvo učiteljico citer.«

Čeprav so jo v glasbeno šolo sprejeli, žal ni mogla pričeti s citrami, temveč s kljunasto flavto. Na citrah so bila vsa mesta zasedena, tako da ni bilo prostora za mlado Urško: »Zelo dobro se spomnim, da sem šla v glasbeno šolo k učitelju kljunaste flavte. Ko sem se vračala proti izhodu, me je na stopnišču zagledala učiteljica citer, Kornelija Lovko, in mi rekla, da se je učenka izpisala iz oddelka citer, tako da je prosto mesto zame. Zelo sem bila vesela, da sem se lahko že tisto leto začela učiti igrati citre.«

Pogumno dekle

Za študij citer se je odločila že zelo zgodaj, po letu in pol učenja, ko je bila stara 11 let. V Sloveniji ni možnosti študija niti na srednji stopnji, na Konservatoriju za glasbo in balet ni bilo oddelka za citre. Urška se spominja: »Moja edina možnost je bila tujina. Prvotno je bil moj cilj Nemčija (München). V četrtem letniku gimnazije sem se odločila za Avstrijo (Salzburg). Odkar sem se odločila za študij citer v tujini, sem videla tujino kot izpolnitev svojih sanj, saj mi je ponujala možnost, ki je v Sloveniji nisem imela. Na to pot sem tako stopila s popolno odločnostjo in pogumom. Velikokrat sem slišala od ljudi, da sem pogumno dekle.«

Zvok citer ji je bil vedno všeč, ker je tako nežen. Najbolj pa jo je navdušila Kornelija Lovko, Urškina prva profesorica: »Obe sva bili navdušeni druga nad drugo. Ona mi je tudi dala ljubezen do citer, saj me je vedno spodbujala in motivirala. Devetletnemu otroku veliko pomeni, ko nekdo v njem vidi ta-lent in ga pomaga razvijati.«

Življenje v obeh državah je lepo

Urška meni, da je življenje v obeh državah, tako v Avstriji kot v Sloveniji, izjemno lepo: »Zelo rada sem v Salzburgu, obožujem ga. A se zelo rada vračam domov. V Avstriji je veliko možnosti, tam tudi mnogi Slovenci iščejo in najdejo delo. Pa še bolje je plačano.«

Stroški v Avstriji so višji kot v Sloveniji, predvsem storitve, kot so restavracije, bifeji, frizerji, vozniški izpit, zdravniške storitve, bivanje itd., nam pove Urška: »Trgovine so iste kot v Sloveniji. Ljudje se zelo prijazni, odprti, a ne tako temperamentni kot Slovenci (govorim za Avstrijce). Avstrijci gredo ponoči na klobaso in žemljo in ne na kebab. V Avstriji se trgovine zaprejo ob 18. ali 19., ob sobotah in nedeljah je večinoma vse zaprto. Vse ima svoj čar in lepoto.«

Urška v Avstriji najbolj pogreša svojega fanta in družino: »In seveda mamino kuhinjo!« Kot pravi, je Salzburg zelo nepredvidljiv: »Včasih ni na ulici v petek zvečer nikogar, lokali so zaprti ali prazni. Kar je dokaj zanimivo za petek zvečer. Naslednjič bo pa ravno obratno. Ulice polne ljudi, glasba iz vseh lokalov. Pa čeprav je torek.«

Urška tudi priznava, da je študij zahteven, saj imajo veliko predmetov. Poleg tega mora vsak dan vaditi vsaj dve uri: » Ampak gre! Tukaj je tako, da moraš vse predmete končati v osmih semestrih. Kako in kdaj si jih razporediš, ni pomembno. Torej, vsak semester vzameš tiste predmete, ki te zanimajo. Odličen sistem,« navdušeno pripoveduje.

Citre so zanimiv instrument

Po študiju želi Urška poučevati citre, imeti koncerte, prirejati in pisati lastne skladbe, posneti kakšno zgoščenko in najpomembnejše – približati ljudem citre: »Ljudem želim prikazati, kako zanimiv instrument je to. Da ne zvenijo le v Cvetju v jeseni in Tretjem človeku (najbolj znani citrarski skladbi). Kje bom po študiju, se pustim presenetiti, a vsekakor to ne bo le Slovenija. Vidim se v pomembni vlogi za citrarsko glasbo. Svojo ljubezen do glasbe želim deliti z drugimi.«

Urška že zdaj veliko nastopa, po navadi igra na odprtjih slikarskih razstav, prireditvah, porokah, pogrebih, ob kakšnih obletnicah, praznovanjih, rojstnih dnevih, eni njenih ljubših pa so nastopi po hotelih po Avstriji in Nemčiji. Udeležila se je tudi zelo številnih tekmovanj na regijski,državni in mednarodni ravni, na katerih je prejela bronasta,srebrna in zlata priznanja, ter posebne nagrade za interpretacijo in muzikalnost. »Bila sem tudi na zelo znanem mednarodnem tekmovanju Svirel in večkrat na citrarskem mednarodnem tekmovanju v Münchnu. Vsako tekmovanje prinese svojo izkušnjo. Pri vsakem se nekaj naučiš. Predvsem obvladovanja strahu in treme, ki je pri takšnih tekmovanjih običajno prisotna. Ter vztrajnosti. Nekaj mesecev moraš vsak dan ure in ure vaditi, se soočati s svojimi šibkimi točkami, strahovi, negotovostjo. Vsako tekmovanje me tako naredi močnejšo in samozavestnejšo. Je dokaz, da zmorem. In to je cilj tekmovanja, lasten razvoj, napredek in dokaz samemu sebi, da zmoreš. Tekmovanja vidim bolj kot tekmovanja s samim sabo. Zakaj? Primerjati se je namreč treba le sam s sabo, ali si danes boljši, kot si bil včeraj. In če si v mesecih pri-prave naredil ogromen napredek, je to najpomembnejše in na to je lahko vsak glasbenik izjemno ponosen. Pa čeprav morda ni dobil najvišjega števila točk.«

Izkušnja v tujini je izjemna

Urška vsem, ki si želijo šolanja v tujini, svetuje, naj grejo, če mislijo, da je to dobro zanje. »Izkušnja v tujini je izjemna, spoznaš veliko ljudi iz različnih krajev, spoznaš kulture, naučiš se jezika, vidiš nove kraje, postaneš samostojnejši. In zelo pomemben nasvet: naj jih ne bo strah pred tujim jezikom, stroški bivanja (finančnih zmožnosti), neznanimi ljudmi, neuspehom ali pred čemer koli. Jezika se je mogoče hitro naučiti, šole ponujajo ugodne tečaje učenja tujega jezika, lahko se ga učiš tudi na kakšni drugi univerzi, ko spoznaš ljudi, gre učenje izjemno hitro. Šole ponujajo tudi štipendije (sama je sicer nimam), hitro se najde tudi kakšno delo, da lah-ko zaslužiš nekaj denarja. Če dobro pobrskaš, se najdejo ugodni študentski domovi itd.«

Urška se čez deset let vidi z družino v življenju, ki ga bo zapolnjevala glasba: »Kje bom živela, se pustim presenetiti. Ukvarjala se bom s citrami, torej širila citre med ljudmi, a to ne bo edina stvar, ki jo bom počela. Veliko časa bom posvetila svoji družini in osebnemu razvoju, na duhovni in materialni ravni.«