Če si boksar in te že mora kdo pošteno premikastiti, je še najbolje, da se prepustiš na milost Dejanu Zavcu. Glede na trdoto pesti bi si lahko Ptujčan nadel kakšen bolj strahospoštovanja vreden vzdevek, kakršnega je recimo imela njegova zadnja žrtev – Zver z vzhoda. A ne pravijo mu zaman Mr. Sympathikus. Tekmece spoštuje, jih ne grize in ne udarja pod pasom. Celo rad jih ima, a zato niso deležni "popustov" v ringu. Najboljši slovenski boksar je 11. aprila v nabito polni mariborski dvorani Tabor vnovič dokazal, da še zdaleč ni za staro šaro. Čeprav je mesec dni pred tem (13. marca) dopolnil že 39 let, je po soglasni sodniški odločitvi premagal devet let mlajšega Armenca Sašo Jengojana in mu tako odvzel naslov svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji (do 69,85 kg) po različici WBF. Čisto blizu ob ringu ga je – kot že tolikokrat pred tem – spodbujala tudi soproga Nataša, ki ji je Dejan med korakanjem proti borišču namenil še poljub. Na sebi je imel znova majico s fotografijo svojih hčerk Ivone in Tije, ki prav tako nista manjkali v dvorani. To so njegove (najdražje) punce, kakor jim tudi rad reče. Pomenijo mu vse v življenju, v katerem mu ni bilo postlano z rožicami. Odraščal je namreč v vasi Trdobojci v Halozah – v družini, v kateri je bil prisoten alkohol, oče pa se je nad njegovo materjo izživljal tudi fizično. Tudi zato je z bratom in sestrama pogosto prenočil pri sosedih, prijateljih in sorodnikih. Pri sedmih letih so Dejana poslali v internat na Ptuju, konce tedna pa je preživljal na tetini kmetiji. Šele takrat je prvič zares občutil, kako je biti del družine, ki je še danes zanj najpomembnejša. Z njo se, – kakor pravi, – vse začne in konča. Ob vseh zmagah, ki jih je doslej že dosegel, je najbolj ponosen na to, da mu je uspelo ustvariti družino. Boks namesto nogometa Z boksom, ki mu je v veliki meri pomagal pri tem, da se je postavil na lastne noge in razvil svojo osebnost, se je začel ukvarjati po naključju. Sprva si je želel igrati nogomet, ker pa ravno tisti dan, ko se je odločil, da potrka na klubska vrata, nogometaši niso imeli treninga, je iz čiste radovednosti zavil v sosednjo telovadnico. Ni minilo veliko časa, ko se je pred njim znašel trener Ivan Pučko in ga vprašal, ali je prišel na trening boksa. Zavec mu je le prikimal in tako se je pri šestnajstih letih začela njegova boksarska kariera. Da je namesto nogometaš postal boksar, kakor je očitno hotela usoda, ni nikdar obžaloval; ta plemenita borilna veščina mu je namreč ogromno dala. Nič manj pa ni dal Dejan nazaj boksu in svojim številnim navijačem, ki jih je v vseh teh letih razveselil že z obilo uspehi. V polvelterski in še zlasti velterski kategoriji je bil daleč naokrog najboljši že v amaterskem ringu, v katerem je nanizal skoraj 200 zmag, devet naslovov državnega prvaka in osvojil kar nekaj lovorik na mednarodnih turnirjih. Le malo je manjkalo, pa bi se kot prvi slovenski boksar uvrstil tudi na olimpijske igre (leta 2000 v Sydneyju), od katerih ga je na kvalifikacijskem turnirju v Benetkah ločila ena samcata zmaga. Da se je lahko ukvarjal s športom, si je – kadar ni treniral – služil denar kot natakar, kuhar, gradbenik, kamnosek, taksist, prodajalec ... Mimogrede: da je opravljal različna dela, mu še danes koristi pri domačih opravilih, saj zna veliko stvari okrog hiše in znotraj nje postoriti sam. Kakor koli že, Zavec je ves čas trdno verjel, da mu bo uspelo v boksu, zato je konec leta 2002 zbral vse svoje prihranke in si nekaj denarja še sposodil od prijateljev, da je lahko na priporočilo (borilnega) prijatelja Tomaža Barade z vlakom odpotoval na preizkus h klubu Sport Event's Steinforth (SES) v Magdeburg. Že po nekaj treningih je prepričal tamkajšnje vodilne može, ki so v njem prepoznali nadarjenost in mu ponudili prvo profesionalno pogodbo. Kmalu zatem so ga zaradi lažje izgovorjave preimenovali v Jana Zavecka in mu dali tudi »bojni« vzdevek – »Mr. Sympathikus«. Tako ga je začel klicati njegov prvi nemški trener Werner Kirsch. Na vprašanje, zakaj ravno »Mr. Sympathikus«, je odvrnil: »Saj ga poznate, takšen pač je.« Med poklicnimi boksarji V začetku marca 2003 je Dejan z bliskovito zmago s tehničnim nokavtom proti Madžaru Zsoltu Tothu uspešno prestal ognjeni krst med poklicnimi boksarji, med katerimi je sprva še potihem, sčasoma pa vse glasneje napovedoval, da si bo nekega dne izbojeval šampionski pas. Tako je bilo iz njegovih ust pogosto slišati: »Ko bom svetovni prvak ...« in ne: »Če bom ...« Besede si je pozlatil 11. decembra 2009 v Johannesburgu, kjer je s tehničnim nokavtom že v tretji rundi zlomil odpor Južnoafričana Isaaca Hlatshwaya in si izbojeval šampionski pas v velterski kategoriji (do 66,678 kg) po različici IBF, torej ene od štirih najpomembnejših boksarskih organizacij na svetu ob WBA, WBC in WBO. In to v kategoriji, v kateri je konkurenca zadnja leta zagotovo najhujša v boksu. Lovoriko je ubranil trikrat, od tega dvakrat v razprodani dvorani v Stožicah – pred več kot 12.000 gledalci! V boksarski »meki« Ameriki Če bi poslušal svojega dolgoletnega menedžerja Ulfa Steinfortha in naziv najboljšega še naprej branil pred svojimi zvestimi navijači, bi bil verjetno še danes svetovni prvak v omenjenem združenju, toda Zavca je ves čas vleklo v boksarsko »meko« Ameriko. Oba dvoboja onstran Atlantika, kjer veljajo svoje zakonitosti, je na žalost izgubil; prvega septembra 2011 v Biloxiju z Andrejem Bertom, ki so mu pozneje dokazali jemanje prepovedanih poživil, drugega v Brooklynu z vzhajajočim ameriškim zvezdnikom Keithom Thurmanom, ki bo skoraj zagotovo prej ali slej zavladal velterski kategoriji. Vendar pa 39-letni Ptujčan kljub porazoma ni obupal in po zmagi nad Jengojanom že kuje načrte za še tretji »napad« na ZDA. Trdno je namreč odločen šampionskemu pasu po različici WBF dodati še kakšno lovoriko in tako združiti dva naslova svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji. In kar si Dejan vbije v glavo, največkrat tudi izpelje, kakor si zamisli, zato ne bi bilo presenečenje, če bi se mu – kar zadeva obračun v Ameriki – v tretje razpletlo po željah. Da bo jeseni, ko naj bi imel naslednji dvoboj, znova v vrhunski formi, mu bo – kot vselej – pomagala tudi družina. Nataša mu bo med drugim pripravljala skrbno načrtovane obroke hrane, da bo vzdrževal ustrezno telesno težo in obenem ohranjal potrebno moč, poleg tega bo skupaj z Ivono in Tijo odvračala njegove misli od boksa, da ne bo neprestano razmišljal le o obračunu in tekmecu, ko bo ta znan. Seveda pa se v obdobju priprav ne vidijo prav veliko; večino treningov v zadnjih letih Dejan resda opravi doma oziroma v svojem centru na Ptuju, na zaključne »sparinge« pa se ponavadi odpravi v Magdeburg. »V družini smo močno navezani drug na drugega, zato se – ko sem odsoten – zelo pogrešamo. Zaradi tega se trudim biti čim več doma, za dalj časa pa ga zapustim le takrat, kadar je to zares nujno in ne gre drugače,« je pojasnil. Z Natašo poskušata tako organizirati svoje obveznosti, da lahko kar največ časa preživijo skupaj. Tako je nedelja »rezervirana« za družinski dan; takrat največkrat izklopita svoja prenosna telefona, da se lahko stoodstotno posvetita hčerkama. Pogosto tudi treninge izkoristijo za skupne trenutke. Tako ga punce nemalokrat pospremijo na trening v telovadnico, Ivona in Tija si nadeneta Dejanove rokavice in posnemata svojega očeta pri udarjanju v boksarske vreče. Obe imata prav tako zelo radi šport, v šoli sta nekaj časa trenirali judo, zdaj sta se preusmerili na ekipne športe; Ivona igra odbojko, Tija pa košarko. Obe povrhu hodita še na plesne vaje, radi tudi jahata in tudi sicer obožujeta živali; kakor Dejan. Ker zaradi njegovih priprav na aprilsko bitko z Jengojanom velikonočnih praznikov niso mogli preživeti tako, kot bi si vsi skupaj želeli, zamujeno nadomeščajo zdaj in vse dotlej, ko se bo Zavec spet začel s polno paro pripravljati za naslednji obračun, ki ga bo imel po vsej verjetnosti še to jesen v ZDA.

Avtor članka: Peter Zalokar, Delo