Sabina Kern je laična misijonarka, članica Slovenske skupnosti krščanskega življenja. Po izobrazbi je profesorica kemije in biologije, a nenehno jo je vleklo nekam drugam – k pomoči potrebnim otrokom. Klic je čutila že v mladosti. Ko se je pred skoraj petnajstimi leti srečala s skupnostjo Cenacolo, je vedela, da bo od zdaj živela v tej skupnosti, ki ima po svetu 56 hiš, v katerih organizirajo pomoč za odrasle in otroke. Sprva je živela v skupnosti v Italiji in Franciji, nato so jo poslali v Limo v Peru, sedaj pa že šest let živi v misijonski skupnosti v Liberiji, kjer pomaga zapuščenim otrokom.

Sabina Kern, laična misijonarka v Liberiji, s svojimi varovanci. Osebni arhiv Sabine Kern

V Liberiji ste misijon ustanovili tako rekoč iz nič, kajne?

»Naš misijon je bil ustanovljen pred dobrimi šestimi leti v opuščenem misijonu španskih sester. Začeli smo s čiščenjem in prenavljanjem nekaterih obstoječih stavb, potem pa z iskanjem možnosti, kako zakonito sprejeti otroke, najbolj potrebne pomoči. Leto in pol smo potrebovali za pridobitev zaupanja in dovoljenj, preden smo lahko sprejeli prvih pet otrok.«

Za koliko otrok skrbite sedaj? Kakšne so zgodbe teh otrok?

»Danes skrbimo za 41 otrok, starih od 10 mesecev do 19 let. Zgodbe otrok so različne: nekateri so sirote, drugi zapuščeni, tretji s kakšnim fizičnim problemom, ki zahteva posebno skrb. Naši najmlajši deklici imata družino, a ne moreta preživeti v svojem okolju: ena je rojena brez oči in je v vasi niso sprejeli, druga ne more jesti po naravni poti, ampak le prek cevke v želodec. Srečala sem že več otrok, ki so popili natrijev hidroksid oziroma kavstično sodo in si tako uničili požiralnik. Odločitev, koga sprejeti, ni vedno lahka, saj bi radi sprejeli otroke, ki so res najbolj potrebni pomoči, torej take, ki nimajo druge možnosti. Problem je, da tukaj ni drugih 'vmesnih' poti, ki bi bile primernejše za družine v stiski kot mi.«

Celoten pogovor je objavljen na strani dnevnik.si.