V zadnjih desetletjih se veliko piše o aleksandrinkah, ženskah iz Primorske, ki so kot dojilje služile v Egiptu. Tudi nona Salwe Hegazi je v tem času prišla v Aleksandrijo iz Bilj pri Novi Gorici. Ni bila aleksandrinka, saj ni bila varuška. A je kljub temu ostala v Egiptu. Tako je Salwa Hegazi že tretja generacija Slovencev v Egiptu.

Salwa Hegazi, Kairčanka slovenskih korenin, z možem, tremi sinovi in hčerko (foto: osebni arhiv Salwe Hegazi)

Njena družinska zgodba je zgodba o preseljevanju. Nona Frederika je prišla v Egipt v začetku tridesetih let prejšnjega stoletja. V Aleksandrijo so se preselile le ženske, saj je prišla s hčerko, sestro in mamo. »Prišle so zato, ker niso mogle več skrbeti za kmetijo, saj so ostale brez moške pomoči. Nonina brata, dvojčka, so med vojno vpoklicali k vojakom in eden je padel. V Biljah je postavljen spomenik z vklesanim njegovim imenom Metod Leon,« del svoje družinske zgodovine pripoveduje Salwa.

A to je samo del izseljenske zgodbe njene družine. V Sloveniji ima le res daljne sorodnike, kajti tudi drugi člani družine so se v tridesetih letih 20. stoletja razselili po svetu: »Preostanek družine živi v Kanadi, kamor se je iz Egipta preselila nonina starejša sestra. Druga nonina sestra je iz Slovenije odšla v Urugvaj,« je razložila. Nona je ostala v Egiptu, Salwina prababica pa se je vrnila v Slovenijo in tam tudi umrla. Tudi to še ni vsa zgodba o priseljevanju njene družine. Nona Frederika se je v Egiptu poročila z libanonskim priseljencem, Salwinim dedkom: »O njem in njegovi družini ne vem prav ničesar, saj je zgodaj umrl. Skušali smo najti družino v Libanonu, a brez uspeha. Tako da je ta del moje zgodovine izgubljen,« je dejala.

Razmišlja, da se je morebiti tudi zaradi tega toliko bolj začela zanimati za Slovenijo. Dolgo časa ni imela nobenega stika s Slovenci. Nona in mama z njo nista govorili slovensko. Med seboj pa so nona, mama in teta vedno govorile slovensko: »Zato ne govorim dobro, a je slovenščina vedno v mojih mislih, kot kakšen otroški spomin. Nazadnje sem slovenščino slišala, ko je leta 2005 umrla teta.« Nato se ji je nenadoma zazdelo, da njena kulturna in nacionalna dediščina polzi iz njenega življenja, svojega zanimanja za slovensko dediščino pa ne zna niti sama dobro razložiti: »Nona in mama sta name vplivali s svojo kulturo. Zato se mi zdi, da del mene spada nekam drugam. To je težko razložiti. A če ste vzgojeni v večkulturni družini, imate občutek, da ne sodite ne v eno ne v drugo kulturo, nekako lebdite med kulturami.«

Hčerka navdušena nad slovenščino

Nazadnje se je obrnila na slovensko veleposlaništvo v Kairu in skušala navezati stike z drugimi Slovenci tretje generacije v Egiptu. Pred dvema letoma je ustanovila Slovensko društvo Snežinka. Ko je iskala potomce aleksandrink, jih ni našla veliko. »Nekaj jih je, a se niso zanimali za druženja. Več je Slovencev, pravzaprav Slovenk, poročenih z Egipčani,« je povedala. Klub temu so v društvu uredili majhno slovensko knjižnico, lani so pripravili bazar in nastop folklornega društva iz Novega mesta. »Še vedno pa mi ni uspelo ustvariti poslovne mreže med Slovenci in Egipčani, za kar si prizadevam,« je opisala svoje delovanje pri povezovanju Slovencev v Egiptu.

V društvu seveda organizirajo učenje slovenščine: »Še vedno mi je zelo težko govoriti, a če berem, lahko razumem,« se je pohvalila. Njena hčerka mnogo bolje govori slovensko: »Res jo zelo zanima. Bila je tudi na Poletni šoli slovenskega jezika. A je edina od mojih štirih otrok, ki jo zanimata slovenska kultura in jezik. Sinovi so sicer bili v Sloveniji, a se jim zdi jezik pretežak. Zelo pa sem ponosna na sina, ki se je v enem dnevu povzpel na Triglav,« se je pohvalila in dodala, da je to storil kot izziv.

V Slovenijo je prišla le nekajkrat, veseli pa se, da bo prišla ponovno poleti. Ko je prišla prvič v Slovenijo, je potovala po vsej državi: »V Sloveniji sem bila tudi pozimi. Dva sinova sta študirala v Evropi – in kadar sem ju obiskala, sem prišla tudi v Slovenijo. Težava je v tem, da nimam kje prebivati in moram biti v hotelu. Toda enkrat sem gostovala v programu Moja hiša je tvoj dom in bilo mi je zelo všeč.«

Nona jo je naučila evropskih vrednot

Njena navezanost na Slovenijo je še bolj nenavadna, ker je tudi sama dolgo časa živela v drugi državi. V Združenih državah Amerike je hodila v srednjo šolo, matematiko pa je študirala v Egiptu: »Oče je imel v ZDA zeleno karto, sama se nikoli nisem prijavila, ker mi je bilo vseeno, kje bom živela. Še vedno me mnogo ljudi vpraša, zakaj sem zapustila ZDA, šla v Egipt in hočem zdaj postati Slovenka. Niti moji otroci tega ne razumejo prav dobro.«

Ve pa, da je to skoraj gotovo nonin vpliv: »Nono sem oboževala. Bila je zelo delavna, pozorna, prijazna, vse nas je imela zelo rada. Naučila me je veliko evropskih vrednot. Mogoče prav zato ne sodim popolnoma v egiptovsko družbo.« V Egiptu jo najbolj moti to, da se ne držijo pravil: »Sem tudi malo bolj individualistična kot drugi, narediti hočem to, kar si zamislim – in se pri tem počutiti svobodno.« Občutek ima, da se egiptovska družba spreminja: »Bojim se, da so ljudje vse bolj plitvi in ne razumejo stvari, zato jih je lahko zavesti. Bojim se, da bo v Egiptu vse manj svobode. Upali smo, da bomo po arabski pomladi imeli malo več demokracije. Občutek imam, da imajo fundamentalisti vse več vpliva, in tega me je malo strah.«

Morebiti tudi zato s takim žarom govori o Sloveniji. Čeprav se ne namerava preseliti sem, tudi potice ne zna narediti, kot se šika. »Nona je rada kuhala italijansko hrano, njoke in kanelone, naredila je tudi potico. Tudi sama sem jo enkrat poskusila speči, a se mi zdi, da ni bila ravno taka, kot bi morala biti,« se je zasmejala Kairčanka slovenskih korenin Salwa Hegazi.

Dnevnik