V Vili Podrožnik v Ljubljani so prejšnji teden podelili letošnje nagrade za diplomska, magistrska in doktorska dela na temo Slovencev v zamejstvu in v izseljenstvu. XV. natečaj Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu je bil deležen daleč največje udeležbe doslej, saj je nanj prispelo kar 39 del. Med letošnjimi nagrajenci sta tudi tržaški Slovenki Jaruška Majovski in Sara Zupančič. Ta je osvojila prvo nagrado z nalogo Kačji pastir - La Libellula - Glasbena večjezičnost opere Pavleta Merkuja, s katero je magistrirala na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Za Primorski dnevnik je odgovorila na nekaj vprašanj.

Sara Zupančič. Foto: osebni arhiv

Zakaj ste se odločili prav za Merkuja in njegovega Kačjega pastirja?

"Pokojnega Pavleta Merkuja sem poznala osebno, saj mi ga je predstavil tržaški skladatelj Fabio Nieder. V tistem obdobju sem sodelovala s slovensko glasbeno revijo Glasna, in ko je Merkù leta 2014 prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo, so mi pri reviji naročili intervju. Takrat in tudi ob naslednjih srečanjih sem ga večkrat spraševala o Kačjem pastirju, saj je to njegovo najobsežnejše in po mojem mnenju tudi najbolj reprezentativno delo. Naj še dodam, da je moj oče v času študija solopetja sodeloval kot statist pri tržaški postavitvi Kačjega pastirja oz. La Libellula (nastopil je kot Oko), zato sem to delo poznala tudi zaradi družinskih pripovedi. Materiala je bilo na pretek, Fabio Nieder mi je ponudil pomoč pri analizi in razumevanju Merkujevega glasbenega sloga, tako da sem se hitro odločila."

O kakšne vrste glasbeni večjezičnosti je govor v vaši nalogi? Katero svojo ugotovitev bi izpostavili kot ključno?

"Najizrazitejša posebnost opere je ravno njena dvojezičnost. Seveda je veliko opernih partitur, tiskanih v dveh jezikih, vendar gre za izvirno besedilo s prevodom, v Merkujevem primeru pa imamo dve izvirni besedili, v slovenščini in italijanščini. Skladatelj je namreč prevedel libreto Svetlane Makarovič v italijanščino in se šele kasneje lotil komponiranja, na ta način pa je lahko upošteval ritmične, melodične in barvne odtenke obeh jezikov. Doslej nisem zasledila nobenega podobnega primera v operni literaturi, niti pri manjših in večjezičnih narodih, kot so na primer Baski. Pri svojem raziskovanju sem šla še korak dlje: moje prepričanje je bilo, da je Pavle Merkù tudi v glasbo vpletel slovenske, italijanske in druge kulturne vplive, da bi ponazoril svojo kulturno mešano ozadje. Moja hipoteza se je izkazala za pravilno, ker sem v izrazito ekspresionistični glasbi zasledila wagnerjanske vodilne motive, vplive italijanske operne tradicije od Claudia Monteverdija do Luigija Dallapiccole in potujevanja značilnosti rezijanskega ljudskega petja. Opera je posledično izraz Merkujeve dvojezičnosti, multikulturnosti oz. multietničnosti in njegovega neutrudnega delovanja na področju jezikoslovja, muzikologije ter etnomuzikologije."

Že v bližnji prihodnosti boste tudi sami sodelovali pri postavitvi opere in sicer Brittnove opere Obrat vijaka.

"Postavitev opere pripravljam v sodelovanju s študenti in profesorji na Akademiji za glasbo v Ljubljani in s pomočjo svojega dobrega prijatelja in kolega, tržaškega režiserja Igorja Pisona. Moja naloga je bila ta, da sem študentom predavala o Brittnovi operi in o njenih različnih interpretacijah oz. postavitvah. Med vajami pa sem režijske direktive skušala podkrepiti z glasbeno analizo, tako da se dogajanje na odru ne bije z glasbeno vsebino. Šlo je predvsem za študijski proces, nismo se spuščali v konceptualizacijo, tako da opera temelji na igralskih in pevskih sposobnostih študentov. Ravno zato bo predstava, ki bo jutri in v petek na sporedu v Cankarjevem domu, zanimiva, saj so študenti črpali predvsem iz sebe in v nekaj mesecih pokazali izreden napredek."

Daljši intervju je bil objavljen v tiskani izdaji Primorskega dnevnika.