Že dvajset let živi v tujini, kjer predava umetnostno zgodovino in praktično slikanje ter ustvarja različne projekte.

Miha Šarani, v Ameriki, kjer živi, uporablja ime Sarani, se je rodil v Ljubljani leta 1976. Po izobrazbi je umetnik, poklicno pa opravlja delo učitelja slikanja in umetnostne zgodovine, in sicer na Bellevue Collegeu in na OLLI-UW (Osher Lifelong Learning Institute at the University of Washington). Iz umetnostne zgodovine namerava do poletja tudi magistrirati.

"V tujini živim že dolgo. Leta 1998 sem se preselil v Neapelj v Italijo, kjer sem živel dve leti. Nato sem se preselil v Ameriko, v Virginijo, se kasneje podal v Catanio na Siciliji, kjer sem ostal štiri leta, od decembra leta 2012 pa živim v Seattlu oziroma v Montlaku."

Miha se je v Italijo najprej preselil zaradi očeta, saj je njegov oče Edmond delal v vojski. V Italiji je srečal svojo nekdanjo ženo, ki je Američanka, in to je bil tudi razlog selitve v Ameriko. Po ločitvi je Miha zaradi otrok, Edmonda in Ane, ostal v Ameriki.

"Razen umetnosti me najbolj zanima glasba. Ko slikam, vedno poslušam glasbo. Leta 2016 sem izdal album z naslovom Emona Au Revoir in Seattle je kupil album za katalog v mestni knjižnici. Vse kompozicije na plošči so povezane z mojim življenjem v tujini in z Ljubljano."

Kar ga je motilo, zdaj pogreša

Naš sogovornik pravi, da težko primerja življenje v Sloveniji in v tujini, saj že več kot pol življenja živi v tujini. "Ko sem zapustil Ljubljano, si nisem mislil, da bom zdoma tako dolgo. Vse, kar me je v Ljubljani motilo, zdaj zelo zelo pogrešam," pove Miha in dodaja, da "si v tujini vedno tujec in kot tujec je težko vzpostaviti globoke stike. V Sloveniji in tudi v Italiji večina ljudi živi blizu kraja, ker so bili rojeni oziroma so odraščali, medtem ko se v Ameriki ljudje ves čas selijo."

Prednosti? Avantura je prednost. Zagotovo so nove priložnosti prednost. Potovanja, možnosti okusiti nov način življenja. Spoznavanje novih ljudi in ustanavljanje novih internacionalnih skupnosti.

Slabosti? V času potovanj in novih dogodivščin se dom spremeni, hiti naprej. In tako nekega dne ugotoviš, da so stari prijatelji neznanci, družina ostarela in tvoj dom, tvoje mesto te ne pozna več. Postal si tujec v tujini in doma. Kar je še slabše, ker ne vidiš nekdanjih lokacij, sošolcev, profesorjev, neuresničenih ljubezni in tako dalje, se zdi, da čas teče počasneje, v resnici pa se tako rekoč čez noč postaraš.

"Težko je živeti samo od umetnosti, ker to ni stalno zagotovljeno delo. V enem mesecu je morda nekaj projektov, potem pa sledijo meseci, ko ni nič."

Od kod navdih in energija za ustvarjanje?

Priznati moram, da je težko izbrati samo eno stvar, saj navdih za moje delo pride od različnih virov. Lahko me navdihne knjiga, ki jo berem, ljudje, ki jih srečam, pogosto družina ali osebna zgodovina, politični dogodki in seveda dialog z umetniško preteklostjo. Se pa tudi zgodi, da se navdih in ideje pojavijo sami od sebe, neodvisno od kateregakoli vira - preprosto se materializirajo.

Od kod pride energija, ne morem zagotovo reči, vendar vem, da moram projekt, ko ga enkrat začnem, končati. Če je le mogoče, kmalu. Projekt me povsem prevzame in ga ne morem pustiti nedokončanega - psihološko ali fizično. Kar pa zadeva idejo, je veliko odvisno tudi od materialnosti, zame material pogosto diktira večja vprašanja in namen.

S čim se najraje ukvarjate?

Če je mišljeno ustvarjanje, nimam najljubšega medija. Vsako umetniško raziskovanje ima določene prednosti. Najbolj mi je pomembno, da uporabim prednosti določenega medija na izviren in zanimiv način - v svojo korist in v korist projekta. S to specifičnostjo poskušam odgovoriti na vprašanja, ki me zanimajo - kreativno. Zame je to eden glavnih razlogov, da sploh začnem projekt.

V čem se najbolj najdete?

V aktu ustvarjanja in iskanja odgovorov na vprašanja, ki sem si jih sam zastavil. Če sem bil zelo odkrit, potem sledi oseben uspeh, trenutek, ko si lahko artikuliram odgovor na zastavljeno vprašanje.

Ali se to spreminja?

Ne, zame se ne spreminja. Čutim, da je ustvarjanje edina konstanta. Spominjam se, da sem čutil enako zadovoljstvo ob ustvarjanju kot otrok in da me je vedno zelo zanimalo, kako postati umetnik.

Bi lahko izpostavili in predstavili ustvarjanja, ki so vam res pri srcu?

Ponavadi sem najbolj navdušen nad najnovejšim delom, ker verjamem, da predstavlja moje najbolj neposredne interese. Ampak za lažjo razlago bom izbral moj največji projekt, in sicer serijo Koncentrične slike (Koncentrik Painting), mojo prvo serijo Trojanska duša (Trojan Soul) in sliko Soočitev zavrnitve po 40 dneh in nočeh v puščavi (Ranjeni Ego) (Facing Rejection after 40 Days and Nights in the Desert (Bruised Ego)).

Koncentrične slike - eden glavnih razlogov, da ima ta serija tako posebno mesto v mojem srcu, je to, da so slike produkt sodelovanja, ki je uresničilo stare sanje. Možnost sodelovanja z mojimi idoli iz otroštva? Popolnoma neverjetno in nepričakovano. Še vedno je težko verjeti, da je Magnifico imel željo in poziral za eno od mojih slik. Rad bi se mu še enkrat iskreno in iz srca zahvalil za pomoč. Enako Iggyju Popu, Barrettu Strongu in Sanandi Maitreyi (nekdanji Terence Trent D’Arby). Ves projekt je bil popolnoma nadrealen. Tudi pisma idolov, ki so odklonili: David Bowie, George Michael, Grace Jones, Robbie Williams itd. Še vedno čutim navdušenje nad to serijo, še posebej kadar imam možnost videti slike. Danes so namreč slike lastnina Univerze Washingtona in del stalne razstave, kar je resnično zelo velika čast.

Trojanska duša - serija je bila moja prva samostojna razstava. Za načrtovanje, raziskovanja in izvedbo sem potreboval leto in pol. Celotna serija obsega sedem slik, vsaka ustreza dnevu v tednu. Imel sem idejo, da bi morda želel podaljšati ali raztegniti čas gledanja slike. Da bi pomagal obiskovalcem lažje komunicirati z vsako sliko in seveda nadzorovati časovno povezavo občinstva, sem dodatno posnel zvočni posnetek za predstavo. Vsaka slika ima spremljajočo kompozicijo. Osrednja ideja serije je razmišljanje o globokih človeških izkušnjah in odločitvah, ki jih sprejmemo v življenju. Za tem pa živeti s posledicami teh odločitev. Delo je kompleksno, v vizualnem smislu in v smislu teme, vendar upam, da tudi katarzično.

Soočitev zavrnitve po 40 dneh in nočeh v puščavi (Ranjeni ego) - idejo za to temo sem dobil, ko sem okusil uspeh. Spraševati sem se začel o tem, kako so se mojstri, umetniki, kot so Gerhard Richter, Richard Sera ali Picasso, spoprijemali z zavrnitvijo. Govorim o umetnikih z zdravim egom. Spomnil sem se zgodbe v Svetem pismu, kjer hudič skuša Jezusa, pa sem mislil, da bi to bila dobra prispodoba. Hudiča, drugo najmočnejše bitje, zavrne človek - neverjetno. Kaj to naredi njegovemu egu? Ker je tema ego, sem se odločil, da bom sam poziral kot protagonist in tako povezal ego umetnika s seboj.

Katja Nakrst,

SiolNET