Slovenka iz Maroka: Ko sem se vrnila v Slovenijo, je bil res šok


Avtor: U.S. Datum: 1633 dni nazaj.


Življenje v kulturi, ki ima tako malo skupnega z našo domačo, je vse prej kot preprosto. Manco Račič sta študij in raziskovanje feminizma popeljala v Maroko, kjer so, kot pravi sama, padli mnogi predsodki. Mlada ženska o oddaljeni deželi pripoveduje slikovito, a z rahlo grenkobo. Iskreno prizna, da je miselnost maroških ljudi tako močno okleščena v verske okvirje, da niti mladi več ne zmorejo razmišljati drugače. Manca je po polletnem študiju zopet prišla v Slovenijo, a pravi, da se bo v deželo, kjer so odnosi med moškim in žensko, mentaliteta in odkrivanje telesa tako zelo drugačni, kmalu spet vrnila.

Manca Račič je v Maroku opravila številna terenska dela in pogovore z Maročani. Kot pravi sama, so zelo srčni ljudje s posebnim temperamentom. Foto: Osebni arhiv

Pot vas je popeljala v oddaljeno kulturo, o kateri se zdi, da imamo Zahodnjaki veliko predsodkov. Povrh vsega ste šli tja kar sami. Kaj vas je vodilo?

V Maroko sem odšla zaradi študija in pisanja svoje magistrske naloge na temo feminizma in položaja tamkajšnjih žensk, pri tem pa sem opravljala tudi terenske vaje in pogovore z Maročani.

Kako je kot ženska druge kulture prisesti k maroškemu moškemu in se z njim tudi intimno pogovarjati na štiri oči, pri tem pa se poskušati vživeti v njihov način življenja in mentaliteto?

V nekaterih primerih sem bila resnično šokirana nad tem, da se za določene stvari v okviru izobraževanj preprosto kima, realnost pa je druga. To sem ugotovila predvsem takrat, ko sem imela intervjuje z moškimi študenti. Zares sem bila šokirana.

V kakšnem pogledu?

V nekem intelektualnem okolju so se strinjali, da mora biti ženska politično dejavna, ekonomsko neodvisna, da se sama odloči, ali se bo zakrivala in kako bo delovala. Ko pa sva bila z moškim sama, mi je kakšen celo povedal, da je zaročen in je strogo za pokrivanje ženske ter da ženska spada samo v dom, kjer bo skrbela za otroke in bo na voljo njemu.

Dejali ste, da ste se večino pogovarjali z mladimi. Se vam zdi zaskrbljujoče, da ste ob mladih začutili, da se ni nič spremenilo in da se tako tradicionalni okvirji, ki so tudi zatirajoči, ne bodo razbili?

Moj optimizem je res padel, ko sem videla, kakšno miselnost imajo mladi. Ker sem se zavedala, da so to mladi izobraženi ljudje, kot ste sami omenili. In ravno ti mladi ljudje bodo nadaljevali to, kar so začele generacije pred njimi.

Kako se v Maroku gledajo na zakrivanje žensk? Se poleg verskega razloga za to odločitvijo skriva tudi to, da si ženske ne bo želel kakšen drug moški?

Različni razlogi so, ni ravno pogosto, da bi imeli moški več žensk. Imaš lahko, če si lahko to privoščiš, ker moraš vsaki enakovredno nuditi stvari, ampak to danes ni več praksa. Spoznala sem, da je pokritost čisto osebna stvar vsake ženske posebej in vsaka posameznica ti bo dala drug odgovor. Lahko bo zaradi boga, čistosti, mogoče zaradi učenja skromnosti ali pa je imela babico, ki se je pokrivala in ji je bila velik vzor. Brez problema so lahko tudi odkrite. Ampak veste, ženske se ne počutijo zaradi tega nič kaj ujete.

Mislim si, da potem ženske niso obremenjene z videzom, ker so zakrite.

Ti imaš na voljo različne vrste izražanja svoje lepote. Če se zakrivaš, še ne pomeni, da ne boš obremenjen s svojim telesom. Zanimiva je statistika v Savdski Arabiji, saj veliko kupujejo ličila in spodnje perilo. Pa se seveda lahko vprašamo, zakaj bi se ženske lepo oblačile, če so tako ali tako zakrite. Za sebe. In zakaj se ličijo, če ne pokažejo svojega obraza? Za sebe.

Kako pa ste začutili odnos moški-ženska?

Skrb vzbujajoče je, ker puncam moški marsikaj obljubljajo, tako hitro pride tudi do spolnosti, potem pa sledi stavek: ''Pa saj se midva sploh nikoli nisva srečala,'' dekle pa je lahko celo noseča. Predstavljajte si, v kakšnem položaju je ženska, ki je že zaradi okolja tako stigmatizirana, potem pa postane še bolj.Veliko se ustanavlja različnih društev, ki pomagajo ženskam, pa tudi varne hiše. Veliko več se je začelo tudi govoriti. Je pa kljub temu res, da se nekaj lahko govori, nekaj pa se potem živi in sprejema doma, za štirimi stenami. Tudi mi smo se veliko pogovarjali o homoseksualnosti in so jo mnogi odobravali, ko pa smo zapustili razred, je bilo čisto drugače.

Ste se kdaj počutili nelagodno ali ste celo občutili, da so vas vrednotili manj kot sebe, ker ste pripadnica druge kulture in vere?

Nikoli, prej me je motilo to, da so me vrednotili kot nekaj več. In to predvsem zaradi bele kože, ki je znak za višji statusni položaj, pri njih velja za nekaj izredno lepega. Včasih mi je bilo zaradi tega zelo naporno in neprijetno.

Kako pa je hoditi po maroških ulicah kot tujec, povrhu vsega pa še kot ženska?

Moram priznati, da me ni bilo strah. Ampak sem skrbela za svojo varnost, zvečer sem bila raje doma. Seveda je odvisno od dela, kje živiš. Sama nisem bila v turističnem delu in Fes je znan po kriminalu. Mi je pa ostala navada, da še vedno pogledujem za svojim hrbtom, če kdo hodi za mano. 

Zdi se mi, da smo ljudje polni predsodkov in stereotipov o tem, kakšni so pripadniki drugih veroizpovedi in kultur. Kakšni so Maročani, kako ste jih začutili in spoznali?

To so zame najbolj dobrosrčni ljudje. Bila sem tudi na študiju v Franciji, pa sem se počutila veliko bolj osamljeno kot v Maroku. Seveda pa je odvisno od tega, kakšne ljudi spoznaš in skozi kakšno obdobje greš. Maroko je neverjetna izkušnja, spoznala sem tudi dve zelo dobri prijateljici.

Verjetno se vam je nabralo kar nekaj izkušenj in doživetij.

Najbolj neverjetna izkušnja mi je bila obisk kopališča. Res nisem vedela, kaj naj pričakujem. Ko sem prišla notri, sem videla, da so vse ženske gole in zgoraj brez. Nisem mogla verjeti, kakšna razlika je to. Zunaj so bile vse ženske zakrite, potem pa sem prišla v neko okolje, kjer so bile zgoraj brez, pa četudi se med sabo niso poznale.

Ali ženske to razgaljenost in intimo dojemajo kot medsebojno zaupanje?

Ja, seveda. Čudno bi bilo, da bi ostala oblečena. Smešno je bilo, ko so prišle zaposlene gospe in začele z mene vleči obleko. Res je bil šok. Jaz potrebujem čas in tudi pogum. One pa ne, kar obleko dol, vse dol. (smeh op. p.) Po kopanju, ki izgleda bolj kot polivanje z vedri vode, pa sem si izbrala še masažo, pri kateri si nisem mislila, da bo takšno trpljenje. (smeh op. p.) To sploh ni bila masaža, glavo sem imela med nogami gole ženske, ki je tako močno drgnila mojo kožo, da se ne spomnim, kdaj sem v življenju čutila takšno bolečino. (smeh op. p.)

Omenili ste, da ste bili večkrat privilegirani zaradi bele kože. Ste to začutili tudi na kopališču z ženskami?

Niti ne, njihovo druženje sem dojela kot čas za njihovo povezovanje, intimno deljenje. Mlade in starejše ženske skupaj so druga drugo negovale, umivale lase, zalivale z vedri vode, vmes pa so se pogovarjale. To se mi je zdelo zelo lepo. Na takšen način se mi zdi, da človek pokaže človeku naklonjenost in da ga sprejme ter pokaže, da ga ima rad. Je pa res, da lahko človek kar hitro pozabi, kako smo si različni in se moraš na to včasih tudi opomniti.

Se čuti, da je vera močno prepletena tudi takrat, ko se ljudje družijo zasebno?

Večina pogovorov, tudi v študijskem okolju, res poteka o veri, in to je nekaj, kar me je zmotilo, saj je tako močno prepleteno v vseh življenjskih spektrih, da je že neizogibna. Včasih mi je bilo preveč, ampak tega nisem izrazila na glas, ker se ne bi spodobilo.

Kako maroški moški gledajo na žensko z Zahoda?

(premislek op. p.) Ne glede na vse sem še vedno ženska. Povrhu vsega pa ženska z Zahoda, ki bi lahko med njih prinesla kakšne naše miselnosti. Motilo me je, ker sem videla, da se na ženske z Zahoda gleda kot na ''lahke''.

Menite, da zaradi naše odkritosti?

Ne bi mogla reči, da ravno zaradi te naše odprtosti glede spolnosti, telesa, razmerij z moškim. Videla sem, da fantje vidijo v zahodnih puncah priložnost za spolne izkušnje in drugačna doživetja. To, da sem samo telo in zgolj neka možnost, me je žalostilo.

Do katere meje veste, da lahko greste? Kaj je za njih že preveč in nesprejemljivo?

Recimo vaše odkrite rame (pokaže name) bi bile že preveč. Čisto me je presenetilo, ko sem imela laneno krilo, ki je bilo ustrezno dolgo in korektno, ampak me je en gospod opozoril, da se mi malo preveč vidi ven.

Kaj vam je dala maroška kultura?

Čutim, da sem postala še bolj zrela oseba. Spoznala sem, česa vse sem sposobna. Predvsem pa to, da si ljudje sploh nismo tako različni, kot pravijo, da smo. Človek raste v vseh pogledih. Ob stiku z drugačnimi tudi ti razmišljaš, od kod prihajaš in kaj si prinesel s sabo zaradi svoje kulture. Spoznala sem, koliko je vredno kritično mišljenje, začela pa sem tudi drugače gledati na našo vero, jo bolje razumeti. 

Omenili ste, da so Maročani izjemno topli in srčni ljudje ter da ste z ženskami spletli prava prijateljstva. Kaj so vas naučile tako drugačne ženske od vas?

To, kako ljubiti človeka. Kako nekomu dati občutek, da je ljubljen, in kako pomemben je dotik. Pri nas ne boš videl dveh prijateljic, ki se držita za roko. Pri njih je to čisto običajno. Tako si izražajo ljubezen. Zelo lep občutek sprejetosti so mi pokazale tudi, ko sem prišla k njim domov in so se mi odkrile. To je pomenil znak zaupanja.

Kaj pa začne človek v Maroku hitro pogrešati, kar ponuja Slovenija?

Hrano in kavo. Pa tudi kot narod se zelo veliko gibamo, veliko smo zunaj v naravi. To v Maroku zelo manjka. Narava je čudovita, ampak drugačna. Veliko je kamenja in peska. V Maroku pogrešaš to, da se lahko oblečeš v kratke hlače in stopiš na travo.

Kako ste se počutili, ko ste obiskali domačo Slovenijo in zopet padli v čisto drugo okolje, pa čeprav je vaše domače?

Ko sem prišla v Slovenijo, je bil res šok. Prišla sem na plažo in si mislila: ''Pa kaj ste vi vsi samo nagi?'' (smeh op. p.)

Verjetno se ni lahko kot ženska znajti v kulturi, kjer lahko pričakujete nepričakovano na vsakem koraku. Kaj vas žene, da sledite sebi?

Ženejo me priložnosti, da se lahko spoznamo ter zrušimo stereotipe in predsodke, ki nikoli ne bi smeli biti ovira pri spoznavanju novega. Hvaležna sem svojim staršev. Šele ko greš zelo daleč, vidiš, koliko je na preizkušnji zaupanje. Je pa v meni globoko gonilo misel na mojo staro mamo. Ona je bila ves čas doma in ni imela priložnosti, kot jih imam jaz. Bila je izjemno ponosna na nas, vnuke. Veste, takšne reči ti veliko pomenijo v življenju.

Bi lahko rekli, da ste začeli dojemati drugače ne samo sebe, temveč tudi svoje primarno okolje v Sloveniji?

Vsega je bilo po malem. Začela sem bolj sprejemati določene aspekte pri nas v domovini, ki so mi bili sicer tuji. Recimo vera, v katero sem se začela bolj poglabljati. Ob stikih s tujimi kulturami pride trenutek, ko se tudi sam vprašaš, kakšno popotnico ti je dala tvoja kultura in s čim te je mogoče omejila. So pa Maročani veliko bolj odprti kot mi, a imajo tudi svoj poseben temperament.

Se znebi človek s stiki drugačnih kultur strahu pred neznanim ali je to nekaj, kar ostane v človeku?

Ne, to vedno ostane in to moraš sprejeti. Gre se za to, ali boš ti dovolil, da te strah premaga, ali boš šel čez njega. Enako je s predsodki. Smisel je pa ravno v tem, da zbereš moč in greš čez.

SiolNET


Facebook

Twitter
Pinterest
Google+
More

Kategorije novic


slovenske e-novice


naročite revijo moja slovenija

Revija Moja  SlovenijaBrezplačno boste prejeli digitalno mesečno revijo Moja Slovenija (12 številk). Naročite brezplačno verzijo